Osel in košarka

Kaj pa imata košarka in osel skupaj?  Ponavadi, nimata nič skupnega. 

 

Kakšen mesec nazaj sva se pogovarjala s taščo in tastom.  Sta se omenila, da ko sta bila mlajša, da sta pogledala tu pa tam »Donkey Basketball.«  Nisva verjela.  Košarka?  Na oslu? 

Nista se šala.  Kakšen mesec nazaj sva se slišala, da bo blizu nas prava tekma »Donkey Basketball.«  Ne moreš verjeti – dve ekipi ... pet ljudi na vsaki strani ... vsak igralec sedi na svojem oslu.  Igralci lahko stopijo dol, samo da zgrabijo žoge od tleh, drugač jezdijo (in padajo!) na oslu.  Kako sva se smejala.

Osel.  Košarka.  Ne greta skupaj.  In ko ju družiš, je samo za smejati.

So stvari v življenju, ki ne grejo skupaj z življenjem, ki imamo v Kristusu.  Sveto Pismo nam pravi, da moramo biti sveti, kakor je On svet.  To pomeni, da smo drugačni, kot so druge na tem svetu.  Ne gremo popolno skupaj z njimi.  Kot olje pa voda.  Ali luč in tema.  Ali osel in košarka.

Ko delam v bolnici vsak vikend, sem velikokrat na nadstropju onkologija, kjer ljudje umrejo od raka.  Sta dve tipa med tistimi, ki umrejo – neverniki, in verniki.  Je težko najdeti besede spodbudati, tisti, ki ne poznajo Gospoda, ampak vejo, da umrejo.  Ampak, ko stopim v sobo, tam kjer so ljudi, ki verujejo v Gospoda, je drugačen obisk.  Takšne upanje, še nikoli nisem našel med ljudmi.  Trpijo, ampak vejo kam grejo.  Pričajo o Gospodovi zvestobi, ko zgleda, da On ni zvest.  Ponovadi, grem od sobe bolj spodbuden, kot ko sem prišel, čeprav je bila moja vloga, da jih spodbudam.  Sveto Pismo je prav tako povedal, da imamo upanje, ki svet ne pozna.  Zaradi večnost, ki nam je obljubljen, lahko tudi mi trpimo drugačno, in pogledamo naprej, tudi v smrt, z upanjem.  Čudovito.  Osel in košarka.

Rože na vrtu. Erin je ker ponosna.

Šola se je končal.  Neverjetno, kako je bil Bog zvest še enkrat letos.  Je bilo lažje letos, ampak vse eno, ni bilo enostavno.  Ampak priložnosti, ki imava na šoli, da sva luč v temi, so neverjetni.  Dijaki so ker odprti, in nama povejo, da naju imajo radi, in da jim ponudiva podporo, ki nimajo doma.  Erin je učila predmet ta trimester »Sveto Pismo kot literaturo« in jim je učila veliko.  Tudi jaz sem mogel parkrat nadomestiti, ko je bila prej težko za njo pripraviti (enkrat, sem učil celotno knjigo Izaijo v eni uri ... noro).  V aprilu je en dijak, ki je končal s šolo lani, umrl v prometni nesreči.  Naslednji dan je ravnatelj in svetovelc na šoli hotel ponuditi podporo in svetovanje za dijake, ki mogoče rabijo zaradi izgube dijaka.  Sta me poklicala, da bi jaz pomagal kot del ekipe, ki bi pomagal dijake. 

Ena dijakinja je šla konec marca v bolnico z levkemijo.  Ona je bila na oddelku v bolnici, tam ker delam med vikendom.  To me je ponudil priložnost, da sem mogel jo obiskati vsak teden.  Tudi Erin jo je obiskala, in je dijakinja sama priznala, kakor je uporabljal Gospod situacija z levkemijo, da Ga spozna.  Hotela se je krstiti, ko bo odšla iz bolnice. Ampak je dobila dijakinja infekcijo, in je umrla v bolnici.  Družina me je prosila, da vodim in pridigam na pogrebu.  Kakšen priložnost, da sem pridigal pred približno 100 dijakov in svoje družine (in šolske delavce), ki so se udeležili na pogrebu. 

Na pogrebu dijakinje.

Smo imeli zaključek za atletiko na šoli (približno 250 so se udeleželi), in  je glavni trener me prosil, da bi molil na začetku za celotno zvečer.  Zadnji teden šole sva zaklučala s skupinama, ki sva imela pred šolo za učenje svetega pisma.  Z fantimi smo končali knjigo Jakob.  Fanti so rekli, da še nikoli niso naučili toliko iz Svetega Pisma.  Pišem vso to, ker mi je težko verjeti, kakšne vrata nama je Gospod odprl na javni šoli, da sva bila priči za Njegovo slavo.  Gospod, na javni šoli?  Osel in košarka.

Urnik je ker naporen.  Vikend skoraj ne obstaja, zaradi čas, ki delam v bolnici.  Imamo svetopisemsko skupino v nedeljo ob 18h.  Ponedeljkih imam vaje po šoli do 20.30.  Pa sva šla par tednov vsak par dni v drugo bolnici po šoli obiskati babico od Erin (na očetovi strani), ker je imela kap prejšnji mesec (zdaj je še vedno v drugi bolnici bolj daleč od nas, pa ne moremo obiskovati toliko).  Pa vsak teden tudi se dobim s prijateljem popoldan, ker hoče naučiti stvari o kako ustanavljati cerkev.  On je mislil, da bo šel z družino v Afriko letos kot misijonar.  Ampak Gospod mu je zaprl vrata in bo ostal v ameriki.  Ima na srcu da bo ustanavljal ali sodeloval z ustanavljanjem cerkev v ameriki. Prosti čas je skoraj nič (in spanje tudi).  Hvala Bogu, da so počitnice tukaj.  Ampak Gospod je bil zvest, in nam spodbudil in osvežil v tej sezoni. 

Polo ima konkurenca.

Sva začela moliti za še en avto.  Do sedaj imava isto avto (ki je ker čudno za američane) in ni bilo problem, ker sva precej vedno skupaj.  Ampak sedaj, ko sem tudi v bolnici veliko, bi bilo fajn imeti drug.  Sva začela moliti, da bova mogla šparati denar, in da mogoče jesen lahko najdeva pocen avto.  Bog ima vedno boljše načrte, a ne?  Ko je šla babica od Erin v bolnico, tast nama je dal avto od babice.  Avto je star (leto 1990) in zgleda kot tipično avto, ki bi se vozila ameriška babica.  Ampak zastonj je bil, dobro ohranjen (skos v garaži) in kilometre so zelo malo.  Bog je res dober.

Kmalu greva na havaije.  Komaj čakava!  Bo 2 leti pa pol odkar sva bila zadnjič tam.  Vesela sva, da bova imela časa z družino in za počitek.  Žal, to pomeni, da ne bova šla letos v Slovenijo.  To mi je res čudno, ker bo prvo poletje v 20. let da ne bom v Sloveniji!  Poleti brez Slovenije bo mi res čudno.  Kot osel in košarka.

Še moliva o prihodnosti, ki ima Bog za poslanstvo tukaj v Oklahomi.  Molim, če bo sezona kmalu, če bomo ustanavljali cerkev.  Me se zdi, da še ni pravi čas za to, in da bo Bog moral družiti skupaj več ljudi s to vizijo.  Nočem stopiti pred Njim in hočem videti,da bo On naredil to kar hoče, in ne jaz.  To kar delamo je šibek in začasno.  To kar bo Gospod delal je močno, blagoslovljeno, in večno.  Našo delo in Gospodovo delo sta drugačna.  Kot osel in košarka.

Uživam In-n-Out Burger na obisku v Dallasu.

Osel in košarka.  Oklahoma je res včasih čuden.  Ampak nama všeč.  Ko vidim, vse kar je Bog delal in še vedno dela tukaj odkar sva odšla iz Slovenije, sem spodbujen.  Polona nama je poklicala par tednov nazaj.  Lepo je bilo se pogovarjati z dobro prijateljico.  Ampak tudi me je spomnil, da sedaj živiva čisto drugo življenje.  Včasih sprašujem se, ali je bilo življenje, ki sva imela v Sloveniji samo sanja?  Ali je to življenje v Ameriki sanja?

Ne sanjamo.  Življenje na tem svetu je res, če je to v Sloveniji ali Oklahoma.  Ampak en dan bomo šli h Gospodu.  To življenje bo mimo.  Vse bomo pustili nazaj, razen tega, kar imamo z Njim v nebesih.  Mislim, da velikokrat kompliciramo in osredotočijo na stvare, ki niso preveč pomembni.  In pogledamo nazaj, se bomo spraševali, kaj je bilo vso to?  O kakšnih stvareh smo se skrbeli?  Za kakšne stvare smo skrbeli in hrepeneli?  Vse kar je najpomenbno je pred nami.  Z Njim.   In nekatere stvari na tem svetu, iz perspektive večnosti, niso pomembni.  So ker zaman.

Osel in košarka.  Butast.  Na tekmi za osel in košarko sem užival za kakšno uro ali dve.  Ampak na koncu, ne moreš vzeti vse na tem svetu preveč resno.