O, kako hitro čas beži...

Preden sem šel iz Slovenije, sem rekel, da verjeten bom napisal kakšen Blog, in mogoče bo lažje, da sporočim več ljudi naenkrat, kot da bi probal napisati vsakemu.  Že več kot en teden razmišljam o tem, da morem nekaj napisati (joj, vidim, da bo še vedno težje napisati v slovenščini ... sori, Slovenci!).

Ko sem odletel iz Slovenije zelo zgodaj zjutraj 3.9.2012, sem bil izčrpan.  Celoten vikend je bil blagoslovljen.  Odkar sem pristanel na Gray, dokler nisem odletel, sem imel občutek, da je bil vsak trenutek načrtovan od Boga.  Ne bi mogel prositi Boga za boljše izhod iz Slovenije (razen, če bi mogla Erin biti z menoj).  Ko sem odletel iz Graza, sem bolj kot ne izdihnil.  Ne samo zaradi tega, da se je končalo dolgi vikend ... vikend, ki je bil okrašen s prijateljstvo, občestvo, delo, poroko, krstom, pogovori, in čim več.  Ampak tudi, ker sem imel občutek, da je bil pravi čas, da odhajam.

Ko sem šel višje nad oblaki, sončni vzhod me je pozdravil.  Čudoviti je bil.  In ko sem pogledal skozi okno, je bilo kot, da je Bog me spomnil, da nov dan prihaja za naju.  Sem se spomnil na vrstico iz Izaije, ki sem bral velikokrat to poletje:  "Behold, the former things have come to pass, and new things I declare; Before they spring forth I tell you of them.  Sing to the Lord a new song, and His praise from the ends of the earth..."  Iz 42.9,10

Sončni zahod iz letala.

 
Sezona je čista nova, in izgleda čisto drugačno.  Prej, sem živel 400m iz pisarne.  Zdaj, se voziva eno uro.  Prej, sem bil non-stop v cerkvi.  Zdaj, je težko sploh prideti ker je tako daleč.  Prej, sva živela v majhnem bloku s sosedami zelo blizu.  Zdaj, živiva na deželi in nobeden živi blizu.  Nova sezona.  Ampak, uživam.  Ker čeprav so vse okolišče drugačne, Bog je isto.  In je z nama.

Ko sem prišel nazaj, Erinova babica se je začela s kemoterapijo.  V redu je bila prva runda, in se ni zbolela.  Je šla v dom za nekaj časa, dokler ne bo dovolj zdrava in močna, da se vrne domov.  Jo obiščemo skoraj vsak dan, ko se peljemo domov iz službe.  Ona ni navajana biti v domu, in med ljudmi, ker je ženska svoje domovine in kmetije.

Erin in babica.

Sva še vedno zelo zaposlena s šolo.  Sva velikokrat prva dva, ki sta tam ob 6h, in zadnja, ki greva domov.  Veva, da bo kmalu lažje, ampak sedaj, morava veliko delati.  Dijaki so veliko se spreminili odkar sva bila v srednji šoli.  Včasih se čudiva, kako so brez ambicije in leni.  Npr., danes so bi morali prinesti s sabo k Erin esaje za angleščino.  So že vedeli več kot en teden.  In od 24 dijakov, samo 5 so prinesli nalogo.  Jaz imam eden, ki je 21. let star, in ima zadnji priložnost, da bo matural.  In ni naredil projekt, ki je 1/3 celotne ocene ta simester.  Ko sem ga vprašal, če še vedno naj pričakujem nekaj od njega, mi je rekel, "Ne skrbi za mene.  In ne pričakuje nič od mene.  Rabim samo točke za angleščino in matematike.  Tvoj predmet mi ne briga, in ne boš dobil dela od mene."  Ok.  V redu.

Par naših dijakov, ki navijajo na tekmovanju.  Ponovadi so malo bolj umirjeni v razredu (ampak ne veliko).

Niso vsi takšni, ampak razumem več Božje ljubezen.  Kolikokrat smo mi leni in brez ambičije.  Zadovoljni smo s tem, kar je najbolj enostavno ali najnižja kvaliteta.  In Bog ima čim več za nas, če bi mi samo pripravljeni, da iztegujemo proti tem, kar je pred nami.  O, koliko ima Bog za nas.  In kolikokrat pravimo, da to ne "potrebujemo" .... rabimo samo točke za "angleščino."  Samo, da pridemo v nebesa.  Samo, da ne grešimo preveč.  Samo, da ne bo pretežko.

Ampak, tudi uživamo dijake in našo šolo.  Moje iz novinarstva so že naredili svoje prve članke (če hočeš videti njihovo delo, pogledati na naš Online Časopis, The Longhorn Lasso.  Sva bila tudi na enem tekmovanju za nogomet (ameriški).  Sva morala slikati za Yearbook Class, ki učiva skupaj.  Športi so zelo pomembno na naši šoli (in v Oklahomi).  Sem tudi začel telovaditi parkrat tedensko z trenerji.  Dvakrat zjutraj z trenerjem od nogometa (ki je tudi kristjan), in dvakrat zjutraj z dvema trenerjama iz košarke (eden je Mormon...moli za njega).  Me se zdi, da je zelo počasi, da najdemo prijatelje in družbo tukaj, ampak to je verjetno tudi, ker delava veliko in (še) nimava časa za rekreacije in druženje.

Naša ekipa ... Jones Longhorns.

Sem končno uspel izpakirati kolo (Trek), ki sem poslal iz Slovenije.  Sem ga pripeljal tukaj na deželi, in je užival Oklahomske makadamske ceste.  Malo je pogrešal hribe in Celjsko kočo čez Svetino, ampak se je navadil na ravnih cest, ki imamo tukaj.

 Bog dela tudi veliko v mojem srcu.  Pogrešam Slovenijo.  Pogrešam vlogo kot pastor.  Ampak najdem, da je moja identiteta samo v Jezusu.  Moje življenje je Njegov.  Je bilo Njegov v prejšnjem sezonu.  Bo Njegov v tej sezoni.  In prejšnji teden, ko sem sedel na kopnu pri jezeru soboto zjutraj, sem se spomnil, da bom Njegov na veke vekov.  Naenkrat, mi je pojasnil, da sem bil odkupljen za Jezusovo Kraljestvo.  Da en dan, bo prišel nazaj, in bom stregel skupaj z njim.  Ne vem kako dolgo Bog ima za mene, da izstopim iz "služenja" v kontekstu cerkvah ... ampak me je spomnil, da bom siguren en dan imel "full-time ministry" vlogo še enkrat.  In zdaj, hoče od mene, da Ga najdem na kopnu, ali ko se vozim na avtocesti, ali ko učim novinarstvo dijakim, ki nimajo vizije za prihodnost, ali ko grem s svojo čudovito, lepo ženo obiskat babico v domu.  Takšne dneve je imel Jezus velikokrat v Galileju.  In bom imel tudi takšne dneve v Oklahomi.

"...but made Himself of no reputation, taking the form of a bondservant, and coming in the likeness of men."  Phil 2:7