Mišice...

Mišice me bolijo danes.

Še vedno hodim v fitness parkrat tedensko sam.  Imam svoje rutine, in mi je fajn da se lahko gibam in poslušam učenje na iPod (še vedno treniram z Damian Kyle).  Ampak tudi telovadim z dvema prijateljama dvakrat tedensko.  Ko se dobimo v fitnesu, še vedno na pol zaspim.  Ob 5.45, sonce še vedno ne sije, ptice še vedno spijo, in jaz tudi.  Treniramo malo, se pogovarjamo, pa potem gremo naprej z delo. 

Ta teden smo delali z prijatelji nove vaje v četrtek.  Malo več teže. V novim vrstnem redu.  In čeprav me ponovadi bolijo ničesar, danes opazujem vsako mišico, ki je delovala.  Občutek je fajn, ampak vse eno je malo utrujujoč.

Božič, 2013

Bog tudi ve, da je dobro za naše dohovne mišice, da včasih spremenimo rutine.  Duhovne mišice velikokrat najdejo svoje močne točke, in pademo v rutine, ki so udobne.  Smo še vedno zdravi in rastimo.  Ampak je možno, da izkoristimo malo več, če stvari se spremenijo malo.

Odkar sem zadnjič napisal, me se zdi da Bog trenira naijne duhovne mišice na novim načinu, glede na to, da nekaj stvari se spremenijo in da nama je dodal več utež.

Ko sva imela šolske počitnice ob novem letu, je bilo dobro časa za razmišljanje, počitek, in molitev (in spanje!).  Bog mi je začel spregovoriti, da ima nove stvare za nas, in da bo začel odpreti nove vrate za Njegovo kraljestvo.  Sem imel občutek, da bomo imeli več priložnosti služiti Njemu tukaj, ker je nam pripeljal sem za Njegovo slavo.

Lepo je bilo videti Johnny, Brooke, in Kinsley, ko so bili v Oklahomi.  Sem šel na sestanek pri sestri od Brooke, kjer so delili z ljudmi tukaj, kaj delajo v Sloveniji in kaj dela Gospod med najstniki.  Spodbujem sem bil, seveda. Amapk po sestanku, sem se pogovarjal z mamo od svaka od Brooke.  Mi je razložila o programu s čim sodeluje v bolnici v Oklahoma City.  Ko je govorila o tem, srce v meni je zagorela.  Sem šel domov, in nisem mogel spati.  Imel sem občutek, da sem moral to delati.

Na obisk s prijatelji (4 hčere) v Dallas. Šli smo v Ikeo, seveda.

Sem dal vlogo na program, in so me sprejeli. Tako da, sem postal dijak v programu za trening kot kaplan v travmi v glavni bolnici v Oklahoma City.  Trening je ker naporno ... imamo vaje 4. ure enkrat tedensko popoldan.  Potem, delamo kot prostovolci vsak vikend 12. ur.  Čeprav je obveznost veliko, sva res se počutila, da je bila priložnost od Gospoda, in sem se odločil, da bom to delal.  Sem že bil na pripravo parkrat, in tudi sem že delal 20. ur za pripravo (»shadowing,« ko slediš drugega kaplana, da se navadiš, preden delaš sam).  Delujemo v travmi, v glavni bolnici, in tudi v bolnici v otroki.  Čustveno, je zelo težko.  Smo tam, ko pripeljajo ljudje v bolnico – direkt iz nesreče, itd.  Mi kontaktiramo družine in se pogovarjajo z njimi.  Mi zaskrbimo za predmete paciente, ki jih pripeljajo v travmo (ker zdravnike jih ker vržejo na tleh).  Tudi smo odgovorne za vse, ki umrejo, in smo mi odgovorne osebe, ki sodelujejo z družinami, da se odločijo za posmrtne odločitve.  Program je eden od najboljših v ZDA.  Ne vem točno, kaj Gospod načrtuje s tem, ampak bom probal prvi del, ki traja 6. mesecev (program ima 4 dele in traja 2. let).  Imam občutek, da bo me odprl vrata v prihodnosti s tem treningom.  Velikokrat v življenju sem že videl, kako Bog mi je odprl priložnosti, ki nisem razumel na začetku.  Ampak kasneje, me so prišli vrata, in sem moral stopiti skozi njih, ker je bil Bog zvest, da me je pripravil.

Naša hišna skupina je še vedno blagoslovljena.  Še vedno smo bili samo 4. Ampak pred parimi tednimi smo se spremenili skupino na nedeljo zvečer.  Od takrat naprej, imamo nove ljudje vsak teden.  Prejšnji teden smo tudi imeli nedeljsko šolo za enega otroka, ki je prišel s starši.  Ena dijakinja od Erin je prosila o skupini in mogoče bo prišla, tudi.  Molimo o prihodnosti, ker nekateri tudi nas prosijo, kdaj bomo začeli se dobiti v javnem prostoru, da lahko se družijo.  Prosim, moli za nas.

Smo začeli z zadnjim trimesterjem v šoli.  To pomeni, da smo dobili nove dijake, in da imamo manj kot

Naša Muca Copatarica je ker duhovna in preberi Sv. Pismo.

60. šolske dneve do počitnice (štejemo, štejemo...).  Erin tudi uči novi predmet ki bo imale do konca maja – Sveto Pismo kot Lituraturo.  Ima malo skupino, in imajo pouk vsak dan 70. minut.  Vsak dan ko pripeljava domov je navdušena.  Nekateri dijaki so kristjani, nekateri so ampak nič ne znajo, nekateri sploh ne verujejo.  Ampak vemo, da Božja besesda nikoli ne se vrne zaman!  Moli za njih, in tude za skupini, ki imava zjutraj pred šolo vsak teden za proučevanje Svetega pisma, da bo Božja beseda se vrne v to deželo!  Še vedno se čudiva, kako ljudje tukaj sploh ne vejo, kaj je napisano v Svetem pismu, čeprav so bili vzgojeni v evangelijskih cerkvah!

Tudi jaz učim nov predmet Govor ta trimester.  Mi je fajn, dijaki so zabavni, in me se zdi, da uživajo.  Tudi imam roke za letopis za šolo.  Letos je 176 strani in še imamo veliko dela v zadnjim tednu preden mora biti poslan na tiskarni.

Pavel je napisal v 1. Korinčanom 16, da mu so odpril veliki vrat, ampak je imel tudi veliko nasprotnikov.  Tudi vidimo, da nama je odprl veliko vrat, ampak Satan tudi nama nasprotuje.  Prvič je, da sva skos zaspana.  Urnik je ker utrujojoč, in včasih hodiva samo v milosti.  Drug je, da vidiva, da so napade tudi začeli.  Na primer, starše so ker težke velikokrat.  Erin dobi včasih ker težke emaile, ki jo napadajo in Erin krivijo za slabe ocene dijaka (čeprav nič ne delajo padajo izpite).  V drugi situaciji, sva šla skupaj z drugo profesorico na sestanek zbora izobražovanja. Smo slišali, da bodo nekateri starši zaprosijo tam, da šole v našim mestu začnejo z testiranjem za droge za športnike.  Droge so vsepovsod,  in vsak smo imeli izkušnje z dijakimi, ki so prišli k nam in nam prosili, zakaj ne delajo nekaj ravnatelje, zbor izobražovanja, itd.  Tako da, starši so pričali o problemu.  Potem smo mi trije tudi ponudili naše mnenje, da dijake skrbijo tudi o problemu, in nam povejo, da naj storijo šolski voditelji nekaj.  Vse je bilo v redu, ampak naslednji dan je bila katostrofa.  Baje so vsi ravnatelji rekli, da je bila naš prisotnost v nasprotovanju, in da uzipiramo avtoriteto.  Sem rekel Erinu, da je bil Satan res jezen, ker smo stopili na njegovo ozemlje in da smo sijalo luč v temo.  Smo se pogovarjali s svojim ravnataljem, in je vse ok med nami, ampak druge ravnatelje v šolskim sistemu niso najbolj prijazni.  Ampak en teden pol sestanku mi je prišel dijak in je rekel, da je slišal, da sem pričal o problemu z drogimi, in je rekel da hoče se pogovarjati z menoj.  Je rekel, da je že dolgo kadil marijuano (ki baje kadijo večine dijake v naši šoli).  Mi je tudi povedal, da v zandji par mesecev je začel res kaditi, ker je imel osebne težave, in da je videl, da je bil odvisen na marijuano.  Konec koncu, je prišel povedati, da je začel kokaino en teden prej, in da išče pomoč, in a da je slišal, da smo mi rekli nekaj o problemu, in da zato, me zaupa.  Hvala Bogu.

Ko napišem to, vidim, da res veliko se zgodi.  Ne čudim se, zakaj me mišice bolijo.

Pogrešava vas in razmišljava veliko o Sloveniji.  Marko je poslal copate za naše dijake za Božič, ker jih obožujejo.  Tudi so posneli video za zahvale (v slovenščini ... so bili ker ponosni).  Imamo trgovino Aldi v Oklahoma (Hofer), in vsakič, ko gremo, se počutimo doma.  Ko imamo sončne dneve in greva teči, razmišlava o Savinji in teke, ki sva imela tam in pijače, ki smo uživali s prijatelji pri knjižnjici.  Tu pa tam pogrešava kislo zelje, pico iz Diavala, nedeljsko kosilo v Sparu, H in M.  Največkrat pogrešava prijatelje in časa, ki sva imela uživati z ljudmi.  Še vedno nimamo veliko prijateljev in ljudje, s čim lahko res delimo življenje skupaj.

OK, morem končati s tem blogom.  Prej dolgo sedim tukaj in tipkam.  In zdaj prste me bolijo tudi.