Osel in košarka

Kaj pa imata košarka in osel skupaj?  Ponavadi, nimata nič skupnega. 

 

Kakšen mesec nazaj sva se pogovarjala s taščo in tastom.  Sta se omenila, da ko sta bila mlajša, da sta pogledala tu pa tam »Donkey Basketball.«  Nisva verjela.  Košarka?  Na oslu? 

Nista se šala.  Kakšen mesec nazaj sva se slišala, da bo blizu nas prava tekma »Donkey Basketball.«  Ne moreš verjeti – dve ekipi ... pet ljudi na vsaki strani ... vsak igralec sedi na svojem oslu.  Igralci lahko stopijo dol, samo da zgrabijo žoge od tleh, drugač jezdijo (in padajo!) na oslu.  Kako sva se smejala.

Osel.  Košarka.  Ne greta skupaj.  In ko ju družiš, je samo za smejati.

So stvari v življenju, ki ne grejo skupaj z življenjem, ki imamo v Kristusu.  Sveto Pismo nam pravi, da moramo biti sveti, kakor je On svet.  To pomeni, da smo drugačni, kot so druge na tem svetu.  Ne gremo popolno skupaj z njimi.  Kot olje pa voda.  Ali luč in tema.  Ali osel in košarka.

Ko delam v bolnici vsak vikend, sem velikokrat na nadstropju onkologija, kjer ljudje umrejo od raka.  Sta dve tipa med tistimi, ki umrejo – neverniki, in verniki.  Je težko najdeti besede spodbudati, tisti, ki ne poznajo Gospoda, ampak vejo, da umrejo.  Ampak, ko stopim v sobo, tam kjer so ljudi, ki verujejo v Gospoda, je drugačen obisk.  Takšne upanje, še nikoli nisem našel med ljudmi.  Trpijo, ampak vejo kam grejo.  Pričajo o Gospodovi zvestobi, ko zgleda, da On ni zvest.  Ponovadi, grem od sobe bolj spodbuden, kot ko sem prišel, čeprav je bila moja vloga, da jih spodbudam.  Sveto Pismo je prav tako povedal, da imamo upanje, ki svet ne pozna.  Zaradi večnost, ki nam je obljubljen, lahko tudi mi trpimo drugačno, in pogledamo naprej, tudi v smrt, z upanjem.  Čudovito.  Osel in košarka.

Rože na vrtu. Erin je ker ponosna.

Šola se je končal.  Neverjetno, kako je bil Bog zvest še enkrat letos.  Je bilo lažje letos, ampak vse eno, ni bilo enostavno.  Ampak priložnosti, ki imava na šoli, da sva luč v temi, so neverjetni.  Dijaki so ker odprti, in nama povejo, da naju imajo radi, in da jim ponudiva podporo, ki nimajo doma.  Erin je učila predmet ta trimester »Sveto Pismo kot literaturo« in jim je učila veliko.  Tudi jaz sem mogel parkrat nadomestiti, ko je bila prej težko za njo pripraviti (enkrat, sem učil celotno knjigo Izaijo v eni uri ... noro).  V aprilu je en dijak, ki je končal s šolo lani, umrl v prometni nesreči.  Naslednji dan je ravnatelj in svetovelc na šoli hotel ponuditi podporo in svetovanje za dijake, ki mogoče rabijo zaradi izgube dijaka.  Sta me poklicala, da bi jaz pomagal kot del ekipe, ki bi pomagal dijake. 

Ena dijakinja je šla konec marca v bolnico z levkemijo.  Ona je bila na oddelku v bolnici, tam ker delam med vikendom.  To me je ponudil priložnost, da sem mogel jo obiskati vsak teden.  Tudi Erin jo je obiskala, in je dijakinja sama priznala, kakor je uporabljal Gospod situacija z levkemijo, da Ga spozna.  Hotela se je krstiti, ko bo odšla iz bolnice. Ampak je dobila dijakinja infekcijo, in je umrla v bolnici.  Družina me je prosila, da vodim in pridigam na pogrebu.  Kakšen priložnost, da sem pridigal pred približno 100 dijakov in svoje družine (in šolske delavce), ki so se udeležili na pogrebu. 

Na pogrebu dijakinje.

Smo imeli zaključek za atletiko na šoli (približno 250 so se udeleželi), in  je glavni trener me prosil, da bi molil na začetku za celotno zvečer.  Zadnji teden šole sva zaklučala s skupinama, ki sva imela pred šolo za učenje svetega pisma.  Z fantimi smo končali knjigo Jakob.  Fanti so rekli, da še nikoli niso naučili toliko iz Svetega Pisma.  Pišem vso to, ker mi je težko verjeti, kakšne vrata nama je Gospod odprl na javni šoli, da sva bila priči za Njegovo slavo.  Gospod, na javni šoli?  Osel in košarka.

Urnik je ker naporen.  Vikend skoraj ne obstaja, zaradi čas, ki delam v bolnici.  Imamo svetopisemsko skupino v nedeljo ob 18h.  Ponedeljkih imam vaje po šoli do 20.30.  Pa sva šla par tednov vsak par dni v drugo bolnici po šoli obiskati babico od Erin (na očetovi strani), ker je imela kap prejšnji mesec (zdaj je še vedno v drugi bolnici bolj daleč od nas, pa ne moremo obiskovati toliko).  Pa vsak teden tudi se dobim s prijateljem popoldan, ker hoče naučiti stvari o kako ustanavljati cerkev.  On je mislil, da bo šel z družino v Afriko letos kot misijonar.  Ampak Gospod mu je zaprl vrata in bo ostal v ameriki.  Ima na srcu da bo ustanavljal ali sodeloval z ustanavljanjem cerkev v ameriki. Prosti čas je skoraj nič (in spanje tudi).  Hvala Bogu, da so počitnice tukaj.  Ampak Gospod je bil zvest, in nam spodbudil in osvežil v tej sezoni. 

Polo ima konkurenca.

Sva začela moliti za še en avto.  Do sedaj imava isto avto (ki je ker čudno za američane) in ni bilo problem, ker sva precej vedno skupaj.  Ampak sedaj, ko sem tudi v bolnici veliko, bi bilo fajn imeti drug.  Sva začela moliti, da bova mogla šparati denar, in da mogoče jesen lahko najdeva pocen avto.  Bog ima vedno boljše načrte, a ne?  Ko je šla babica od Erin v bolnico, tast nama je dal avto od babice.  Avto je star (leto 1990) in zgleda kot tipično avto, ki bi se vozila ameriška babica.  Ampak zastonj je bil, dobro ohranjen (skos v garaži) in kilometre so zelo malo.  Bog je res dober.

Kmalu greva na havaije.  Komaj čakava!  Bo 2 leti pa pol odkar sva bila zadnjič tam.  Vesela sva, da bova imela časa z družino in za počitek.  Žal, to pomeni, da ne bova šla letos v Slovenijo.  To mi je res čudno, ker bo prvo poletje v 20. let da ne bom v Sloveniji!  Poleti brez Slovenije bo mi res čudno.  Kot osel in košarka.

Še moliva o prihodnosti, ki ima Bog za poslanstvo tukaj v Oklahomi.  Molim, če bo sezona kmalu, če bomo ustanavljali cerkev.  Me se zdi, da še ni pravi čas za to, in da bo Bog moral družiti skupaj več ljudi s to vizijo.  Nočem stopiti pred Njim in hočem videti,da bo On naredil to kar hoče, in ne jaz.  To kar delamo je šibek in začasno.  To kar bo Gospod delal je močno, blagoslovljeno, in večno.  Našo delo in Gospodovo delo sta drugačna.  Kot osel in košarka.

Uživam In-n-Out Burger na obisku v Dallasu.

Osel in košarka.  Oklahoma je res včasih čuden.  Ampak nama všeč.  Ko vidim, vse kar je Bog delal in še vedno dela tukaj odkar sva odšla iz Slovenije, sem spodbujen.  Polona nama je poklicala par tednov nazaj.  Lepo je bilo se pogovarjati z dobro prijateljico.  Ampak tudi me je spomnil, da sedaj živiva čisto drugo življenje.  Včasih sprašujem se, ali je bilo življenje, ki sva imela v Sloveniji samo sanja?  Ali je to življenje v Ameriki sanja?

Ne sanjamo.  Življenje na tem svetu je res, če je to v Sloveniji ali Oklahoma.  Ampak en dan bomo šli h Gospodu.  To življenje bo mimo.  Vse bomo pustili nazaj, razen tega, kar imamo z Njim v nebesih.  Mislim, da velikokrat kompliciramo in osredotočijo na stvare, ki niso preveč pomembni.  In pogledamo nazaj, se bomo spraševali, kaj je bilo vso to?  O kakšnih stvareh smo se skrbeli?  Za kakšne stvare smo skrbeli in hrepeneli?  Vse kar je najpomenbno je pred nami.  Z Njim.   In nekatere stvari na tem svetu, iz perspektive večnosti, niso pomembni.  So ker zaman.

Osel in košarka.  Butast.  Na tekmi za osel in košarko sem užival za kakšno uro ali dve.  Ampak na koncu, ne moreš vzeti vse na tem svetu preveč resno.

Mišice...

Mišice me bolijo danes.

Še vedno hodim v fitness parkrat tedensko sam.  Imam svoje rutine, in mi je fajn da se lahko gibam in poslušam učenje na iPod (še vedno treniram z Damian Kyle).  Ampak tudi telovadim z dvema prijateljama dvakrat tedensko.  Ko se dobimo v fitnesu, še vedno na pol zaspim.  Ob 5.45, sonce še vedno ne sije, ptice še vedno spijo, in jaz tudi.  Treniramo malo, se pogovarjamo, pa potem gremo naprej z delo. 

Ta teden smo delali z prijatelji nove vaje v četrtek.  Malo več teže. V novim vrstnem redu.  In čeprav me ponovadi bolijo ničesar, danes opazujem vsako mišico, ki je delovala.  Občutek je fajn, ampak vse eno je malo utrujujoč.

Božič, 2013

Bog tudi ve, da je dobro za naše dohovne mišice, da včasih spremenimo rutine.  Duhovne mišice velikokrat najdejo svoje močne točke, in pademo v rutine, ki so udobne.  Smo še vedno zdravi in rastimo.  Ampak je možno, da izkoristimo malo več, če stvari se spremenijo malo.

Odkar sem zadnjič napisal, me se zdi da Bog trenira naijne duhovne mišice na novim načinu, glede na to, da nekaj stvari se spremenijo in da nama je dodal več utež.

Ko sva imela šolske počitnice ob novem letu, je bilo dobro časa za razmišljanje, počitek, in molitev (in spanje!).  Bog mi je začel spregovoriti, da ima nove stvare za nas, in da bo začel odpreti nove vrate za Njegovo kraljestvo.  Sem imel občutek, da bomo imeli več priložnosti služiti Njemu tukaj, ker je nam pripeljal sem za Njegovo slavo.

Lepo je bilo videti Johnny, Brooke, in Kinsley, ko so bili v Oklahomi.  Sem šel na sestanek pri sestri od Brooke, kjer so delili z ljudmi tukaj, kaj delajo v Sloveniji in kaj dela Gospod med najstniki.  Spodbujem sem bil, seveda. Amapk po sestanku, sem se pogovarjal z mamo od svaka od Brooke.  Mi je razložila o programu s čim sodeluje v bolnici v Oklahoma City.  Ko je govorila o tem, srce v meni je zagorela.  Sem šel domov, in nisem mogel spati.  Imel sem občutek, da sem moral to delati.

Na obisk s prijatelji (4 hčere) v Dallas. Šli smo v Ikeo, seveda.

Sem dal vlogo na program, in so me sprejeli. Tako da, sem postal dijak v programu za trening kot kaplan v travmi v glavni bolnici v Oklahoma City.  Trening je ker naporno ... imamo vaje 4. ure enkrat tedensko popoldan.  Potem, delamo kot prostovolci vsak vikend 12. ur.  Čeprav je obveznost veliko, sva res se počutila, da je bila priložnost od Gospoda, in sem se odločil, da bom to delal.  Sem že bil na pripravo parkrat, in tudi sem že delal 20. ur za pripravo (»shadowing,« ko slediš drugega kaplana, da se navadiš, preden delaš sam).  Delujemo v travmi, v glavni bolnici, in tudi v bolnici v otroki.  Čustveno, je zelo težko.  Smo tam, ko pripeljajo ljudje v bolnico – direkt iz nesreče, itd.  Mi kontaktiramo družine in se pogovarjajo z njimi.  Mi zaskrbimo za predmete paciente, ki jih pripeljajo v travmo (ker zdravnike jih ker vržejo na tleh).  Tudi smo odgovorne za vse, ki umrejo, in smo mi odgovorne osebe, ki sodelujejo z družinami, da se odločijo za posmrtne odločitve.  Program je eden od najboljših v ZDA.  Ne vem točno, kaj Gospod načrtuje s tem, ampak bom probal prvi del, ki traja 6. mesecev (program ima 4 dele in traja 2. let).  Imam občutek, da bo me odprl vrata v prihodnosti s tem treningom.  Velikokrat v življenju sem že videl, kako Bog mi je odprl priložnosti, ki nisem razumel na začetku.  Ampak kasneje, me so prišli vrata, in sem moral stopiti skozi njih, ker je bil Bog zvest, da me je pripravil.

Naša hišna skupina je še vedno blagoslovljena.  Še vedno smo bili samo 4. Ampak pred parimi tednimi smo se spremenili skupino na nedeljo zvečer.  Od takrat naprej, imamo nove ljudje vsak teden.  Prejšnji teden smo tudi imeli nedeljsko šolo za enega otroka, ki je prišel s starši.  Ena dijakinja od Erin je prosila o skupini in mogoče bo prišla, tudi.  Molimo o prihodnosti, ker nekateri tudi nas prosijo, kdaj bomo začeli se dobiti v javnem prostoru, da lahko se družijo.  Prosim, moli za nas.

Smo začeli z zadnjim trimesterjem v šoli.  To pomeni, da smo dobili nove dijake, in da imamo manj kot

Naša Muca Copatarica je ker duhovna in preberi Sv. Pismo.

60. šolske dneve do počitnice (štejemo, štejemo...).  Erin tudi uči novi predmet ki bo imale do konca maja – Sveto Pismo kot Lituraturo.  Ima malo skupino, in imajo pouk vsak dan 70. minut.  Vsak dan ko pripeljava domov je navdušena.  Nekateri dijaki so kristjani, nekateri so ampak nič ne znajo, nekateri sploh ne verujejo.  Ampak vemo, da Božja besesda nikoli ne se vrne zaman!  Moli za njih, in tude za skupini, ki imava zjutraj pred šolo vsak teden za proučevanje Svetega pisma, da bo Božja beseda se vrne v to deželo!  Še vedno se čudiva, kako ljudje tukaj sploh ne vejo, kaj je napisano v Svetem pismu, čeprav so bili vzgojeni v evangelijskih cerkvah!

Tudi jaz učim nov predmet Govor ta trimester.  Mi je fajn, dijaki so zabavni, in me se zdi, da uživajo.  Tudi imam roke za letopis za šolo.  Letos je 176 strani in še imamo veliko dela v zadnjim tednu preden mora biti poslan na tiskarni.

Pavel je napisal v 1. Korinčanom 16, da mu so odpril veliki vrat, ampak je imel tudi veliko nasprotnikov.  Tudi vidimo, da nama je odprl veliko vrat, ampak Satan tudi nama nasprotuje.  Prvič je, da sva skos zaspana.  Urnik je ker utrujojoč, in včasih hodiva samo v milosti.  Drug je, da vidiva, da so napade tudi začeli.  Na primer, starše so ker težke velikokrat.  Erin dobi včasih ker težke emaile, ki jo napadajo in Erin krivijo za slabe ocene dijaka (čeprav nič ne delajo padajo izpite).  V drugi situaciji, sva šla skupaj z drugo profesorico na sestanek zbora izobražovanja. Smo slišali, da bodo nekateri starši zaprosijo tam, da šole v našim mestu začnejo z testiranjem za droge za športnike.  Droge so vsepovsod,  in vsak smo imeli izkušnje z dijakimi, ki so prišli k nam in nam prosili, zakaj ne delajo nekaj ravnatelje, zbor izobražovanja, itd.  Tako da, starši so pričali o problemu.  Potem smo mi trije tudi ponudili naše mnenje, da dijake skrbijo tudi o problemu, in nam povejo, da naj storijo šolski voditelji nekaj.  Vse je bilo v redu, ampak naslednji dan je bila katostrofa.  Baje so vsi ravnatelji rekli, da je bila naš prisotnost v nasprotovanju, in da uzipiramo avtoriteto.  Sem rekel Erinu, da je bil Satan res jezen, ker smo stopili na njegovo ozemlje in da smo sijalo luč v temo.  Smo se pogovarjali s svojim ravnataljem, in je vse ok med nami, ampak druge ravnatelje v šolskim sistemu niso najbolj prijazni.  Ampak en teden pol sestanku mi je prišel dijak in je rekel, da je slišal, da sem pričal o problemu z drogimi, in je rekel da hoče se pogovarjati z menoj.  Je rekel, da je že dolgo kadil marijuano (ki baje kadijo večine dijake v naši šoli).  Mi je tudi povedal, da v zandji par mesecev je začel res kaditi, ker je imel osebne težave, in da je videl, da je bil odvisen na marijuano.  Konec koncu, je prišel povedati, da je začel kokaino en teden prej, in da išče pomoč, in a da je slišal, da smo mi rekli nekaj o problemu, in da zato, me zaupa.  Hvala Bogu.

Ko napišem to, vidim, da res veliko se zgodi.  Ne čudim se, zakaj me mišice bolijo.

Pogrešava vas in razmišljava veliko o Sloveniji.  Marko je poslal copate za naše dijake za Božič, ker jih obožujejo.  Tudi so posneli video za zahvale (v slovenščini ... so bili ker ponosni).  Imamo trgovino Aldi v Oklahoma (Hofer), in vsakič, ko gremo, se počutimo doma.  Ko imamo sončne dneve in greva teči, razmišlava o Savinji in teke, ki sva imela tam in pijače, ki smo uživali s prijatelji pri knjižnjici.  Tu pa tam pogrešava kislo zelje, pico iz Diavala, nedeljsko kosilo v Sparu, H in M.  Največkrat pogrešava prijatelje in časa, ki sva imela uživati z ljudmi.  Še vedno nimamo veliko prijateljev in ljudje, s čim lahko res delimo življenje skupaj.

OK, morem končati s tem blogom.  Prej dolgo sedim tukaj in tipkam.  In zdaj prste me bolijo tudi.