Skrbno izrabljajte čas...

Kam je šel leto?

Tu pa tam izgubim stvare ... ključe, mobi, račune ... male stvare, ki jih najdem kasneje, ko sem priden in jo iščem.  Ampak, ko izgubim čas, ga ne najdem.  Ta teden so me prosili dijaki koliko časa sva že poročena.  Hitro sem moral računati v glavi ... pa nisem mogel se spomniti.  Štiri leta?  Pet let?  Več?  Joj, kako mi je bilo sram, da nisem mogel se spomniti v katerem letu sva se poročila.  Dijaki sem odgovoril: »Štiri leta.«

Najin dom ... jesen, in po prvem snegu.

Ko sva šla domov, mi je povedala žena, da je pravi odgovor »Pet let.«  Ups.

December je.  Osemnajst dni do božiča (nisem štel, ampak so obesili znak v trgovini Walmartu, da bi spomnili strankami koliko časa še imajo kupovati).  Konec leta prihaja.  Okrasili sva hišo.  Snežilo je prvič letos, in toliko (za Oklahomo), da so odpovedali šolo v petek, in smo imeli frei (jupi!).  Ampak konec koncev, še eno leto je skoraj mimo.  Kam je pobegnil?

Pavel je nasvetoval verniki v Efezu: »Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak modri.  Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« (Efez. 5.15,16).  Lahko doživljamo dneve, ki so nam Gospod dal, samo enkrat.  Ko je dan mimo, je mimo.  Ne dobiš ponovno.

Novi dijaki ta trimester so imeli prvi izpit prejšnji teden.  Sem jih pripravil, opozoril, in spomnil.  Sem jim povedal, da naj se učijo, ker ne bo izpit lahek.  Dan izpita je prišel, in so pisali.  Nekateri so naredili dobro.  Veliko niso.  Ko sem jih prosili potem, če so sploh izkoristili čas, in se učili, veliko so rekli, da niso.  Dobro, še bodo imeli par izpitov, ampak prvi je že mimo, in ne smejo ponavljati.

Gre isto v življenju.  Čas se ne ponavlja.  Dobro, velikokrat je Gospod milostljiv, in nam da drugi priložnost, če rabimo.  Ampak to je nov priložnost ... prvi priložnost je že mimo za vedno.

Ampak vem, da je šel hitro mimo in da je bilo polno leto.

Dijake pri hiši skupini.  Nore so na copate.

Hvaležna sva za priložnost, ki imava tukaj, da sva Gospodovi priči.  Obadva vodiva svetopisemske skupine pred šolo z dijakimi enkrat tedensko.  Imam skupino fantov (7 jih je), ki gre skozi knjigo Jakob ob četrtkih ob 7.15.  Ful je fajn.  Erin vodi skupino 7 punc ob petkih skozi Galačanom.  Obadva sva presenečena, koliko NE znajo o Svetem Pismu, čeprav so večine vzgojene v krščasnkih družin.  To pomeni, da imava dobro priložnost učiti te mlade KAKO naj se učijo Sveto Pismo.  Še naprej imava hišno skupino dijakov enkrat mesečno pri naju.  Zadnjič, ena je opazila, da nosim slovenske copate, in me je prosila, kaj sploh nosim (ne nosijo hišne copate tukaj).  Sem razložil, kako jih nosimo v Sloveniji, in Erin je šla v omaro in dobila nekaj copate, da lahko dijake jih probajo.  So bili tako navdušeni!  So jih nosili, tekli so skozi hišo, da bi drsali z njimi na tleh, ki so iz lesa.  Hoteli so se slikali z njimi, in so dali gor takoj na Instagram in Twitter, da bi sosolce videli, kako so »kul« da nosijo copate.

Družina Gerry skupaj v Oklahomi.

Tudi uživljama hišno skupino, ki sva začela s parom.  Se dobimo enkrat tedensko (sedaj med tednom, mogoče ob nedeljah zvečer po novem letu).  Čeprav nimamo veliko skupnega z njimi, ful se razumemo, in se veselimo o načrtov, ki ima Gospod za skupino in za naše okolišče.  Sedaj gremo skozi knjigo Filipljanom, in uživamo čas, ki imamo skupaj v Božji besedi, za molitev, in za  razvijanje odnose med sabo.

Skupaj z bratom in s sestro na obisku.

Celotna družina moja nama je obiskala z praznik Dan zahvale.  Malo je bilo stresno, ampak smo hvaležni, da so prvič nama obiskali v Oklahomi.  Nečak in nečakinji so lušnje, in neverjetno je kako so rastlili odkar sva jih zadnjič videla.

Šola je še vedno dobro, čeprav je težko.  Dobil sem štipendijo, da bi šel v Washington, D.C. v novembru, da bi šel na narodno konferenco za profesorje financov.  Hotel je bil v sredini Washingtonu, in sem bil 5 minut hoje stran od Bele hiše.  Naučil sem veliko in spoznal zanimive ljudje.  Konec novembra sem tudi zmagal drugo tekmovanje za profesorje financov.   

Na konferenci v Washingtonu, D.C.

Imenovan sem bil Financial Teacher of the Year za Oklahoma.  Nagrad je bil $1000 za me in $1000 tudi za šolo.  Bog je dober skrbnik, ker isti teden sva dobila nekaj računov, ki jih moramo plačati, in denar je zelo dobrodošel.  Mesec november sem tudi šel na izpit za licenso za šolo, da bom mogel učiti kot profesor govora, debatov, in drama.  Pripravil sem za izpit par mesecev in šel sem konec novembra na izpit, ki je trajalo 4. ure.  Izvedel bom rezultate izpitov drug teden.  Upam, da sem naredil, ker če ne, morem iti še enkrat februar.  Mesec marca, začnem z predmetom govora.

Hiša okrašena za božič.

Največkrat pogrešam Slovenijo pozimi.  Ne vem zakaj.  Ko pogledam zunaj in je mrzlo in bel, hočem iti na celjsko kočo, ali smučati, ali iti naokrog v mesto na toplo kavo ali kuhano vino.  Ta teden v cerkvi smo peli Sveta noč, in sem pogrešil Dom ob Savinji.  In ko razmišljam o tem, da je še eno leto mimo odkar sva šla iz Slovenije, ne verjamem kako gre čas hitro.  Leto 2013 je bilo ker polno.  Pričakujeva praznike, ki bova mogla se počivati in se pripraviti za leto 2014.  Moj molitev je, da bom živel moder, in da bom izkoristil vsak trenutek, ki me da Gospod.

Sem se predal

Sem se predal.

Erin je praznovala rojstni dan.  Malo več kot 27.

Ta teden imava obletnico.  Pet let.  Neverjetno.  Ampak nisem mogel držati do obletnice.  Sem se predal.  Naj razložim...

Odkar sva se poročila, Erin je želela imeti hišne ljubljenčke.  Ampak nisem bil prav zato.  Veliko sva potovala, nisem imel veliko časa, v bloku sva živela.  Ampak največji razlog (izgovor) ki sem imel, je bil,  da sem bil alergičen.  To pa je res.  Sem alergičen na mačke, in sem mogel izogibljati odločitev za hišne ljubljenčke glede na razlog, da sem bil alergičen. 

Ko sva končno dobila hišo letos, nisem mogel več prepričati ženo, da ne moreva imeti mačko.  Dovolj prostora sva končno imela, urnik je bil normalen, manj potujeva, in sem se predal, da lahko »poskusiva.«

Zgodba je mala dolga, in ne bom razložil celotne.  Ampak en teden sva imela psa, in potem sva ga morala

vrniti bivši lastnici zaradi različne razloge.  Evo.  Sem zmagal.  Poskusila sva, in Gospod je zaprl vrata.  Dober mož sem bil, in sem zmagal.  Sem rekel, da ne bova imela, dokler ne bo Gospod pripeljal psa ali mačka k nam.  To bo znak, da bova imela.  Žena se je podrela.

Par tednov kasneje, najin prijatelj je napisal Erin.  Skupaj z ženo sta imela mačko.  Ampak sta rodila punčko lani, in odkrita, da ima punčko alergije na mačke.  Sta vedela, da je hotela Erin imeti mačko, in sta prosila, če bova midva poskusila, če bo šlo.

Sem se predal.

Novi družinski član -- Muca Copatarica.

Že imava mačko dva tedna.  Gre ker fajn.  Se navadimo na drug drugemu.  In fora je, da nimam težav z alergijo.  Ali sem bil ozdravljen?  Ali me blagoslovi Gospod, ker sem se vzel moško vlogo, da se umrem in služim ženo?  Ali naučim, kako jo izogibljam v hiši?  Ne vem, ampak sem se predal.

Mislim, da včasih bi bilo boljše, če bi se predali prej v življenju.  Da blagoslove za nas in za druge počakajo, in mogoče zaradi to, da smo prej trmasti, ali prej »modri,« ali prej sebični, se ne predamo.  In potem, ko končno se, odkrijemo, da ni bilo tako hudo.

Tako da, mačka ima dom.  Z novo hišo dobi tudi novo ime.  Sva ga imenovala »Muca.«  Včasih se imenuje Muca Copatarica.  Američani se čudijo malo, ko sprašujejo kako se imenuje mačka.  Ampak nič hudega, se bodo navadili, in se predali.

POSLANSTVO

Bog naju nam dal novo poslanstvo odkar sva se vrnila poleti.  Sva dobila novo vlogo v šoli kot mentorje skupine FCA – Fellowship of Christian Athletes (Družinje krščanskih športnikov).  Ta skupina ni prav za praz za športnike, ampak za vse dijake, ki so kristjane.  Lani sva pomagala druge voditelje, ampak letos nama je ravnatelj dal vlogo kot mentorje.  Tako, da imava dovoljenje za duhovno vodstvo na šolo uradno.  Hvala, Gospod.

Dijake iz FCA pri nama doma.  Erin vodi "Mafija."

Skupina se dobi vsak drug teden na šoli.  Ampak tudi izven šole imamo različne dejavnoste.  Imamo molitveno skupino, ki moli vsak dan pred šole.  Erin se začne s svetopisemsko uro za dijakinje pred šoloč jaz pa bom kmalu za fantje.  Pripeljali sva skupino 30 dijakov na nogometno tekmo v drugem mestu, kjer so imeli »outreach« za krščanske dijake (izgubili smo enega dijaka po tekmu v množici 65.000 športnih navdušencev ... s pomočjo Jezusa in policiste, smo ga našli).  Vsak mesec ob sobotah imava hišno skupino in  mladinsko srečanje pri nama doma ... z dovoljenjem ravnatelja.  Prejšnji teden sva organizirali skupaj z dijaki »Dan molitve« pred šolo zjutraj (v skladu z mednarodnem dogodkem »See You At the Pole« ki se zgodi vsako leto v septembru).  Tudi pridejo k nama dijake, ki imajo težave in rabijo nasvet in molitev.  Hvaležna sva, za odprte vrata, in ocenujemo priložnosti, ki imamo. 

Skupina dijakov na tekmi.

Tudi bom eden od govornikov na prvem mladinskemu taboru za več Calvary Chapel cerkve konec Oktobra.  Imam tudi priložnost ta mesec pomagati z vodenjem »Encounter« -- to je srečanje vernikov (Afterglow) ki imajo enkrat mesečno v petek v Calvary Chapel Oklahoma City.  In sva se dobili z enim parov, ki sedaj hodita v drug Calvary Chapel, ampak ki živita blizu nama, in hočeta, da se začnemo hišno skupino skupaj.  Prosim, moli za ta priložnost.  Ju ne dobro poznamo, ampak mislim, da Bog hoče, da se začnemo nekaj z njimi.

Vesela sva, da imava svoj dom sedaj.  Letos je čim lažje, ker imava kam iti po službi in imava več časa.  Služba je bolj kot ne lažje letos, ampak dijake (precej za Erin) so še vedno težke.  Erin dela veliko, in čeprav ima Bog za naju veliko dobre stvare na šoli, včasih pozabimo na vse blagoslove in fokusiramo na valove.

Vreme se spremeni in tako vroče, kot zna biti v Oklahomi.  Konec septembra in oktober je čudovita čas tukaj.  Se veselimo tudi, ker bo moja družina obiskala mesec novembra za Dan zahvale.  Redko je, da smo vsi skupaj, in to bo prvič, da naju obiščejo v Oklahomi.  Vsi se veselimo.

Molim, da ste vsi v redu, in da vas Gospod blagoslovi, ščiti, in vodi.  Da vas spregovori, vam odpri vrata, in vas uporablja za kraljestvo.  Molim, da bo vaš fokus na Njega in nebesa, ker Njegov prihod se približuje.  Da slišiš Njegov glas in  poslušaš.

In da se predaš, če je potrebno.  Res ... ni tako hudo.

Kovček

Sem ponovno pakiral svoj kovček danes.

Zame, to ni nekaj novega v življenju. Ko sem bil 18-let star in sem končal s srednjo šolo, kovček sem pakiral ker redno, ker sem začel s faksom, in sem živel na drugem otoku. Pa vsak mesec ali dva, ko sem imel priliko iti domov, da bi obiskal starše, sem šel na letališče s svojim zvestnim sopotnikom (kovček). Skupaj sva uživala vikend ali počitnice doma, potem, nazaj sva šla na šolo.

Potem, ko sem postal misijonar, kovček (ali kovčke, ker jih je bilo več in so bili različne v 14-ih letih) je potoval celotnega sveta z mano. Vsako leto ali dve, sva naredila pot na drugo stran sveta in preživela „jet lag“ skupaj, da bi šla domov in se sončiti na plaži na havijih. Prišla sva nazaj v Slovenijo polno … jaz sem bil poln z soncem, počitkom, in časom z družino in s prijatelji. Kovček je bil poln z dobroti iz Amerike, kot so Reese's, obleke iz Ross, in poceni stvari, ki sem mogoče našel ker ugodno na kakšen „garage sale“ (ubogi kovček … takrat so letalske družbe dovolili, da so kovčke tehtali 35 kg namesto 23 kg, ki je sedaj pravilo).

Kovček je imel srečo v obdobju, ko sem bil misijonar, da je sopotoval z menoj na zanimive kraje, ko sem šel na kakšno konferenco ali sem šel kot govornik v kakšno drugo državo, da bi pridigal. Te potovanje so bile krajše (in kovček je bil vedno hvaležen, ker sem pakiral čim manj za takšne izlete).

Kovček je bil ker zmeden v zadnjih dve leti. Najprej, sva ga pripeljala v Ameriko vsepovsod 6 mesecev. Potem nazaj v Evropo, ampak samo za kratek čas. Potem sem ga pakiral z vsemi stvarmi, ki sva imela v stanovanju v Celju, in naju je pomagal se seliti nazaj v ZDA. Mogoče je kovček mislil, da se bo počival po selitvu v ZDA. Ampak ni res. Je imel dolgo leto v Oklahomi, kjer sva skos bila na terenu, in prespali kakšen noč tu pa tam, in kovček je moral iti zraven.

Vesel je bil, ko sva spet ga pakiral za daljše potovanje v Evropo poleti. Kako je bilo fajn za njega, da se je vrnil v Slovenijo, kjer je bival že veliko časa, na Vajto, kjer je bil spodbujen, in v Španijo, kjer je bil že parkrat in z veseljem se je vrnil.

Ampak mislim da je bil kovček najbolj vesel danes zjutraj, ko sem ga pakiral v Španiji in mu povedal, da zdaj bo imel življenjsko obdobje, ki bo bolj stabilno. Se je izdihnil z veseljem in mi je rekel z mirom „Končno.“

Kovček ni edini, ki z veseljem pričakuje sezona, ki prihaja. Jaz sem tudi pripravljen. Čez par ur bom stopil na ameriško zemlje. In prvič po dolgem obdobju, bo moje življenje ker „stabilno.“ Okolice ne bodo novo, služba ne bo nova, hiša ne bo čista nova. In se veselim za „routine“ ki me pričakuje.

Ko sem bil v Španiji, Bog mi je tudi spregovoril v tem v zgodbi v Ev. po Janezu, 21. poglavje. Učenci so probali loviti ribe celo noč, ampak niso bili uspešni – mreže so bile prazne. Jezus je bil na kopnu, in jim je povedal, naj vržejo mreže na drugo stran čolna. Ko so to naredili, so bile mreže polne, in spoznali, da je bil tisti, ki je bil na kopnu Jezus, in so šli hitro k Njemu. Ko so prišli k Njemu, mu je ponudil ribe in kruh, in so pojedli zajtrk skupaj z njim. Smo že videli enkrat, da jim je dal kruh in ribe … ampak to je bilo za to, da jih so hranili 5000 ljudi. Ampak to jutro na kopnu, jim je dal za NJIH. Da bodo oni siti, in da bi dobili moč za nov dan, ki je prihajalo. To je naredil, ker je Jezus dober Mojster. Ne pričakuje od nas, da gremo 100 na uro skos. Nam da tudi počitek. Nas osvežuje s stvarmi, ki rabimo, da lahko gremo naprej.

Vem, da bova rabila nov moč v sezoni, ki prihaja. V isti zgodbi, Peter pripelje polne mreže na kopno, in piše, da čeprav so bile prepolne, niso se iztrgali. Bog mi je tudi spregovoril, da bo naju ukrepil in omogočil, da se ne bova raztrgala z bremeni, ki prihajajo.

Imava novo vizijo, čeprav še ni čisto jasno. Veva, da že imava poslanstvo s svojimi dijaki v Oklahomi. Ampak, ko sva bila v Evropi, Bog name je večkrat poudaril, da so mlade v Ameriki izgubljeni, ujeti, in daleč od Boga, in bova molila za njih in biti pripravljeni za to, kako bo On naju uporabil na tem področju. Ampak, sedaj, bova jedla kruh in ribe, ki nam da, dokler ne najdemo, da so naše mreže polne.

Imam svobodo stopiti v novo sezono. Kako sva bila blagoslovljena se vrniti v Evropo, in precej v Slovenijo. Sva videla, da cerkev v Celju gre naprej. Da Slovenci rastijo v veri in v služenju Gospodova. Super je bil, poslušati Aleš, kako je rastel kot učitelj in pastor. Blagoslovljen sem bil, ko sem videl, da so voditelji v cerkvi pripeljali stvari naprej. Užival sem, ko sem mogel slaviti naš Bog skupaj z pesmimi, in doživel korake naprej, ki so naredili člani ekipe slavljenja. Ponosen sem bil na Polono in ekipo, ki so organizirali angleški kamp, ki se je potekalo tako gladko. Osvežujočen sem bil, z druženjem, ki smo imeli skupaj.

Španija je bila tudi super. Študente, ki so prijahali na program, so se spremenili v enem mesecu, in nikoli ne bodo isto. Ekipa s kom sem vodil, je bila ustvarjena od Boga, in smo videli, kako je On uporabljal darove in moči vsakega voditelja v pravem času. Španci so bili bolj odprti kot prej, in smo delili Jezusa skozi svojih življenj in prijateljstvo v načinu, ki je res imel vpliv na domačine, ki živijo tam.

In čez par ur bom doma. Nov dan, nova sezona. Vem, da me čaka žena, ki se je že vrnila par teden nazaj. Vem, da me čaka služba čez kakšen teden. Vem, da me čaka kosilnica. In prepričan sem, da me čaka Jezus s kruhom in ribami, da me ukrepi.

Zato, kovček, te bom dal v garažo nekaj časa. Tudi si se končno zaslužil malo počitek.

Vreme

V Oklahomi se lahko spremeni vreme v trenutku. Sonce sije, ampak nevihta pride po kratkem. Tople dneve s tempaturami okrog 30, in naslednji dan, sneg. Zato vsi pogledajo vermenski napoved z upanjem, da lahko se pripravijo, če lahko. Ampak tudi v tem so včasih presenečenje, in vreme ne vednogre po poročilu.

Me se zdi, da se je življenje in sezona, ki imava tukaj, hitro se spremenilo.

Gspd. in Gspa. Shaw in Vi Moore, iz igre Footloose.
To ni najin nov stil ... šminkana sva in imava
frizuro, da se postaremo za najine vloge v igri.

Ko sva prišla nazaj v Ameriko, sva vedela, da bova prevzela odgovornost, da stanujeva in skrbiva za babico od Erin. Ker je dedi umrl lani april, sva obadva imela občutek, da naj živiva z njo v prvem letu potem, ko je mož umrl. Jakob je napisal „Čista in neomadežavana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.“ Jakob 1.27. Ko je prišel spomlad, sva tudi vedela, da kmalu bo najino leto z babico končano. Ampak sva bila tudi malo zmedana – če bova šla, kaj bo z njo? Ali bodo družinsko člani našli druge, ki lahko stanujejo z njo? Ali bo ona morala iti v dom upokojncev živeti? Ali sva bila sebična, da ne bova več mogla predati toliko čaša in energije z babico, ali je bila klic, ki sva dopolnila?

Vreme se je hitro spremenilo.

Mesec marca je bil vedno težje. Sva bila bolj zaposlena, ker sva imela vaje za igro na gledališče po službi. Babica je bila bolj šibka, zmedena, in tudi bolj zbudna ponoč (in s tem, tudi midva). V kratkem, šla je njeno zdravje na hitro navzdol, in družina je vedela, da če bo še vedno z nami, da verjetno ne bomo mogli sami preskrbeti za njo doma.

April 12 je bilo obletnica smrt dedija od Erin. Ista noč z babico je bila najtežja od vseh. Naslednji dan, zdravje je bilo v takšnem slabšem stanju, da so jo pripeljali v bolnico. Naslednji dan, so naju poklicali iz šole, da naj prideva takoj, ker niso pričakovali, da bo dolgo preživela. Presenetala je nas vsi, ker je vztrajal še pet dni, večina v nezavesti. Ko se je zbudila, je bilo zelo težko jo razumeti, ampak je molila in pridigala. Je molila za vse člane družine, in je molila, da bodo vsi v pravem stanju pred Bogom.

Pri grobu babice.

Ko je končno umrla, smo bili vsi pripravljena, tudi ona. Obljube Svetega Pisma so bile tako resnične – obljube večnega življenja, obljube vstajenja. Smrt ni konec, za tistega, ki imajo Jezusa. Haleluja. In babica je sedaj z Jezusom.

Se čudiva o Božjem popolnem urniku. Sva vedela, da bova z babico do aprila. Tudi sva imela dvome, če bo najina odločitev, da seliva nekam drugam, vzrok, da bo ona morala iti v dom. Ampak, nikoli ni prišla do tega. Bog je rekel april, in to je pomenilo.

Najino novo hišo.

Včeraj je bil 30. aprila. In sva dobila ključe za najino novo hišo, ki sva kupila. Tudi to je čudež. Da sva šla iz Evrope kot misijonarja manj kot eno leto nazaj brez denarja, in da danes imava hišo je od Boga. In ne samo v finančnem smislu. V celem procesu z hišo, sva videla, da je Bog vodil. To bom povedal kasneje, ker je zgodba malo komplicirana. Ampak nakup je razpadel par tednov nazaj. Sva mislila, da to pomeni, da se ne bova odselila, in da bova še eno leto z babico. Sva mislila, češrav bo to težko, če to bo Njegova volja, se bova predala. Potem, je naju poklical prodajalec hiše, in je rekel, da želi se dobiti z nama, skupaj s svojo ženo, da vsi se pogovarjamo. Smo, in sta rekla, da odkar sta prvič naju se srečala, sta imela občutek, da je načrtovan, da kupiva hišo. In sta bila pripravljena spremeniti pogoje pogodbe, če je bilo potrebno, da kupiva.

Najino srečanje z njima je bilo malo več kot en teden preden je šla babico v bolnico. Bog je moder, in Bog je zvest. Bog priprave vse za nas, ker smo Njegove, a ne?

Tovornjak, ki sem videl na parkirišču, oblečen z blato. 

Zanimivo, nevihta je prišla v petek zvečer. Zelo močna, s točo, ki je bilo večje kot teniške žoge. Toča se je udarila hiše, tudi tam, ker se bova preselila. Veliko od najine kolege iz šole morajo dobiti nove strehe zaradi točo. Hiša sosede, ki živi zraven hišo, ker sva kupila, je ker huda poškodovana zaradi toča … okne, streha, zunanje stene. Ampak najina bodoča hiša je bila minimalna poškodovana. Me je spomnila na Izraelci, ki so bile v Egiptu, med kugami. Ena kuga je bila toča. Piše: „Toča je pobila po vsej egiptovski deželi vse,kar je bilo na polju, od človeka do živine … Samo v gošenski deželi, kjer so bili Izraelovi sinovi, ni bilo toče.“ 2 Mz. 9.25,26. Blagoslov je tudi, da so tiste minimalne poškodbe, ki ima najina bodoča hiša, odgovornost bivšega lastnika, ker se je zgodilo 3 dni preden sva kupila!

Kakor sem na začetku napisal, v Oklahomi se lahko spremeni vreme v trenutku. Življenje, ker sva imela v prvem letu v ameriki, sedaj na hitro se spremeni. Čez par tednov, bo vse drugačno. Babica ni, seliva se iz dežele v malo mesto/vas, bližu šole bova živela, končala sva z igro, prvo leto kot profesorje bo mimo čez 3 tedne...neverjetno. In imava občutek, da po skoraj dvemi leti, odkar sva prvič šel v ameriko za 6 mesecev, bova stalna. Prerok Daniel je napisal:

Sosed na kmetiji, ki bova pogrešal

„On spreminja čase in dobe...“ Dan 2.21. To pa je res naredil.

Hvala za molitev. Pogrešava babico. Erin je tudi žalostna, ker bodo družinske člane po vsej verjetnosti prodali kmetijo od dedija in babice. To je zelo težko za njo, ker je bila vzgojena tukaj, in je težko za njo si predstavljati, da ne bomo mogli se vrniti. Poseben kraj je.

Se veseliva, da se bomo kmalu videli! Poletje prihaja, in tudi midva v Slovenijo. Komaj čakam.

Celjska koča

Pogrešam Celjsko kočo.

Ura je 4.18. Zjutraj. Kakšna ura nazaj je babica zvonila zvonec, ki naju opozori, da mora iti na stranišče. Ko končal sem pomagati, sem ležal spet na postelji, in namesto tega, da bi šel hiter nazaj spati, ležal sem tam, in so misle in spomine napolnili mojo glavo. Delo, ki imam zjutraj, opravke, ki nisem dokončal, načrte, ki moram izpolniti, ljudje, ki moram napisati, in Celjsko kočo.

Ne vem, če sem bil napol v spanju in napol zbuden, ampak sem res imel občutek, da se peljem s kolesom preko Svetino na Celjsko kočo. Izčrpan, zadihen (opravičujem se, če napišem v slovenščini, ki ni prava … ura je zgodaj), žejen, vroče. Ampak sem prav se počutil občutke, videl sem okolice, slišal sem zvoke, vohal sem znane vonje. Celjska koča.

Življenje odkar sem zadnjič napisal nama je podoben Celjsko kočo. Strmo, zahtevno, delovno … ampak tudi lepo in krasno. Razglede so lepe v nekaterih trenutkah. Vzpone so izzive, ampak imaš kratke pavze, ko gre vse gladke, in ko najdeš občutke miru.

Obisk z Majo

Obisk sva imela … iz Slovenije! Ko Maja je prišla nam obiskat, je bila res blagoslov. In ko sva v resnici imela obisk samo od Maje, sva imela občutek, da so veliko od naših prijateljev iz Slovenija prišla z njo. Pregovori 25.25 piše, „As cold waters to a thirsty soul, so is good news from a far country“ (v Justinščini, pravi, Kot je mrzla voda žejni duši, tako je dobra novica iz dežele, ki je daleč stran). Lepo je bilo preživeti en vikend skupaj, in tudi slišati, kako Bog dela med vami, in kako cerkev gre naprej z Božjem blagoslovem. Komaj čakava, da se vrniva junija letos.

Služba je še vedno zahtevno, ampak imamo še malo več kot dva meseca. Ta teden imam rok za letopis, da ga pošljemo na tiskalnik, in je ker naporno. Projekt je velik … 172 strani, več kot 1000 ljudi noter, 10.000-plus slike, imene, ki moramo preveriti, da so pravo napisani... Življenje bo res lepše naslednji teden (in tudi za Erin, ko sem manj obremenovan in manj tečen). Erin že se pripravi za naslednjo leto za nov predmet, ki bo učila … „Sveto Pismo kot lituraturo.“ Krasen priložnost ima, da bo učila Božja beseda „kot lituratura“ v javni šoli.

Jaz tudi dobim priložnosti učiti. Pastor iz cerkve v Oklahoma City me je povabil, da bom učil 3-krat, ko on ne bo. Enkrat april, junij, in avgust. Še nisem učil v Oklahoma, in vidim, da je to znak od Gospoda, da pride čas, ko bom ponovno učil Njegovo Besedo. Zanimivo, prej sem učil velikokrat vsak teden. Zdaj, po kratkem pavzo, se bojim malo učiti spet! Moli za mene, in za novo sezono, ki me se zdi, da prihaja.

Še vedno sva pri babici, ampak iščeva hišo, ker našo upanje je, da preden prideva v Evropo, da imave svoj dom. Bog naju je res preizkusil na tem področju. Pogledala sva veliko hiš...nič ni bilo prav (cena, velikost, lokacija). Sva našla par, ki so bile kandidate, in tudi sva dala ponudbe za njih. Že trikrat, ko sva mislila „to je to“ sva dala ponudbe, in so nam tudi povedali, da zgleda, da bova dobila. Ena hiša je bila na trgu že 3 mesecev, brez, da bi nekdo ponudil. In eno uro preden sva ponudila, so lastniki dobili DRUGO ponudbo. Joj. Ampak naša ponudba je bila ker v redu. In zadnji dan, ko bi lastniki morali se določiti, so dobili še ENO ponudbo. Ta ponudba je bila res dobra (so ponudili več denar, kot je hiša vreden), in so dobili hišo. Že trikrat se je zgodilo isto zgodbo. Trg tukaj je noro sedaj, in hiše grejo v trenutkah. Moli za naju, in da bo Bog naju usmeril v pravo hišo v pravem času. Sva našla še eno, in imava načrt dati ponudbo kmalu.

Kosmičke, ki sem našel v trgovini.  Ne vem, če bi šlo v Slovenijji...

Uživamo vaje za predstavo Footloose. Ljudje so prijazne in se razumemo. Včeraj zvečer na vaji, sva slišala, da so par se pogovorili o cerkvah, kam hodijo. Eden si je pritoževal, in je rekel, „V moji cerkvi, nikoli ne se odpirajo Sveto Pismo. Pastor citira od Njega, ampak nikoli ne odpre.“ Erin je mene pogledala in je rekla da morajo iti v Calvary Chapel, ki vedno se odpiramo Sveto Pismo. Moli za njih, in za naju.

Okaj, ura je 4.50. Imam 10 minut se oblečiti in iti na šolo. Kupimo karte kmalu za poletje! Se vidimo!

Psalm 37

Imam tradicijo vsako leto: takarat, ko imam rojstni dan, začnem brati nov Psalm v Svetem Pismu.  Ta nov Psalm vedno ima isto številko, kot imam leta.  Meditiram na določen Psalm za celotno leto, vsakič, ko Gospod to položi na moje srce.  In velikokrat najdem, da ima Gospod nekaj posebnega v tem Psalmu, ki ima applikacijo za svoje izkušnje v letu.

Sem imel rojstni dan ta vikend.  In skupaj s tortom, sem začel uživati svoj nov Psalm.  Letos bo Psalm 37.  Super.  Krasen Psalm.  Tudi s prvim branjem, sem videl, da bo zanimvo leto.  Psalm je poln z besedami kot so „zaupati,“ „čakati,“ „počivati,“ in „dedovati.“  Mogoče najbojl zanimivo sta bile dve vrstici, ki pravita, „Zaradi GOSPODA so koraki moža trdni, nad njegovo potjo ima veselje ... Bil sem mlad, tudi postaral sem se, vendar nisem videl, da bi bil pravični zapuščen in da bi bil njegov zarod prosil kruha.“(Ps 37. 23,25)  Res, bil sem mlad.  In res, postaral sem se (in še bom).  Ampak psalmist se veseli, ker je bil Gospod zvest z vsakim korakim.  In starost pomeni samo to, da imaš več izkušenj z Gospodom, da doživljaš Njegovo zvestobo.  Komaj čakam.

Smo že na polivici prvega šolskega leta.  Noro.  Čeprav je še vedno izziv, je tudi vedno čim lažje.  Še delava veliko, in dneve so prejdolge pa vikende prejkratke, ampak nam da Bog moč.  Ko sva imela dva tedna frei za božične praznike, sva se veselila tudi s pričakovanjem, da bova imela dolgo poletne počitnice.  To bo res pozitivna stvar o službi, ki imava.

Zima letos je ker suh in toplo.  Čeprav je mrzlo včasih, še ni veliko snežilo.  To je za mene v redu, ker se voziva toliko in nočem biti obremenovan s snegom na cestah.  Ljudi v Oklahomi ne znajo se voziti, ko sneži, in nobeden ima zimske gume, zato je zelo nevarno na cestah. 

Hodiva večkrat v Calvary Chapel v Oklahoma City.  Jaz grem skoraj vsako soboto zjutraj na moško srečanje.  Skupina je med 6 in 12 moški vsak teden.  Imamo zajtrk skupaj, potem pogledamo učenje na platni, potem diskusija in molitev.  Smo vsi tako različni, ampak vidim, da naše odnose razvijajo, in sedaj ko hodiva z Erin v cerkev ob nedeljah sva bolj povezana s cerkvijo.  Veliko v skupini so čez 40, ampak nekateri moški pripeljajo svoje sinove, ki so med 12. in 16. let star.  Sta tudi par, ki sta okrog 30.

Na skupini sem tudi spoznal enega prijatelja.  Se imenuje Micah, in skupaj z ženo Christy imata dve hči.  Prvič, ko sva se pogovarjala, me je prosil, če bi midva z Erin prišla na večerjo.  On pa Christy imata na srcu, da mogoče bota postala misijonarja, in pravzaprav v Afriki, v Kenji.  Sva šla na večerjo par tednov nazaj, in ful smo se vsi razumeli.  On je tudi novinar, in dela za U.S. Air Force kot novinar.  Vesela sva, da nama je Gospod začel pripeljati prijatelje (rabimo več ljudi okoli nas, ki niso med 14. in 18. let stari).  Bomo začeli tudi imeti o petkih pri Micah in Christy „The Truth Project.“  To je serija videoposnetkov, ki so baje zelo dobro.  Par nas iz cerkve bomo tam, ampak tudi par parov nevernikov, ki so povabljeni.  Se veseliva za nove ljudi okoli nas in novi vrata, ki nam odpira Gospod.

Spomlad bo tudi zanimivo, ko bova midva Erin stopila na oder gledališč.  Erin si je vedno želela, da bi igrala v muzikalu.  Čeprav sem jaz že velikokrat, ona pa nikoli ni.  Sva slišala o tem, da gledališče blizu nas se je pripravilo musikal „Footloose,“ ki je eden od Erinov najlepših filmov vseh časov.  Sva delala korak vere, in sva šla na avdicijo.  In sva dobila vloge … kot mož in žena … pastor in pastorova žena!  Zanimivo!  Še nisva začela z vajami, ampak se veseliva.  Najini vlogi sta res super.  Jaz bom pastor malega mesta, ki se uči, da se mora predati in zaupati Gospoda s svojo družino in s svojo čredo.  Erin bo igrala vlogo zveste soproge, ki moža podpira, in se trudi biti glas modrosti, čeprav on nje ne vedno posluša.  Začnemo drug mesec z vajami.  Zanimivo je, da režiser in drugi še vedno ne vejo, da sem bil jaz pred kratkim pastor.  Veva, da ima Bog načrte za ta nov projekt.  Skupaj s tem, bova pomagala spomlad na šoli z muzikalom „Grease“ (mislim, da je Briljantin ali nekaj podoben v slovenščini).  

Še vedno sva pri babici.  Zdaj ima novo rundo kemoterapije.  Se je izgubila lasje med prazniki.  Skupaj s tem ima drugi bolezen, ki ima posledice podoben dimenze.  Zato, imamo včasih zanimive diskusije in izkušnje z njo.  Je bilo malo težko med prazniki, ko parkrat ni se spomnila, kdo je bila Erin.  Hecen je, da mene se je spomnila.  Včasih si predstavlje čudne stvare.  Je bila prepričana, ko je dobila novo blazino za božič, da sem bil jaz ljubosumen na njo, ker je dobila blazino, in da bom ukradel blazino od nje.  Za par dni sem moral izogibljati blazino, zato da ne bi me tožila o tem, da sem tat.

Vas pogrečava, in komaj čakava, da se bomo spet videli.  „Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil.“ Ps 37.5