Monday, December 24, 2012

Merry Christmas * Vesel Božič * Mele Kalikimaka

Merry Christmas from Oklahoma!

It's still a bit strange for me (Justin) to start off a Christmas letter (or any other letter for that matter) with “from Oklahoma.” Never would the thought have crossed my mind that the Lord would one day lead me/us back here. But as wise Solomon once wrote, in his heart a man plans his course, but the Lord determines his steps (Proverbs 16:9). And the Lord has indeed been determining our steps, especially as we look back on our last year.

As we drove home from work (yes, work) this evening, we laughed at the course our life has taken in one calendar year. Last year we were missionaries, soaking up our final rays of the Maui sun as our six month sabbatical from the European mission field drew to a close. Today we are public high school teachers in rural middle America, grading papers in our free time and dodging deer on the road as we drive home to help take care of Erin's grandmother.

We have learned this year that when God is ready to make a move, He makes a move. Within one year we have completed our teaching certificates in Oklahoma (not to mention avoided a tornado the day we were originally scheduled to take our 8 hour exam). We prepared a church we planted and pastored for our departure (they were so gracious and patient as we played “red light, green light” with the Lord and His timing). We got rid of most of our belongings in Europe and shipped the rest back home (the rural postal carrier in our area was a bit curious to receive our mountain bikes in boxes...she called me to pick them up since they would not fit in her mailman jeep). We said goodbye to Erin's grandfather at his bedside and graveside, and said hello to grandma as our new roommate (and a dog named Casey and longhorn cows who are our new neighbors on the 180 acres where we live in Macomb, population 34...oops...36). We were offered jobs at the same school (I am still amused at the fact that neither of us applied to teach there … until after the principal offered us jobs). We handed the church over to Slovenian disciples that we had the privilege of leading to Christ and discipling (it was actually much easier to let go that I anticipated it would be after 14 years). We began our crazy schedule of working non-stop as first year teachers (so glad we work together … if not we would never have seen each other the first semester). We passed lots of time in the car during our hour-long commute to work each way (ironic that in Europe we lived and worked in a ¼ mile radius … now we don't even have any neighbors living in that same radius).

Although the details and logistics of our life have changed dramatically in one year, our purpose has not. We know that God has brought us here to be lights to those who need Him and serve those who know Him. We have plenty of opportunities to shine as lights in the school where He has placed us. In the midst of grading papers, correcting grammar (Erin teaches Freshman English, I teach Journalism and Yearbook in addition to Personal Finance & Computer Science), calling parents, and maintaining order (and sanity) in the classroom, we see daily the huge needs our students (and colleagues) have in their personal lives and, even more importantly, spiritually. Though we have stepped out of full-time ministry for a time, our ministry is still indeed full-time. Please pray for us that He would fulfill our purpose where He has us in this season.

We hope you find time this Christmas to stop, rest and reflect on all the Lord has done in your year. And may you find joy in discovering His new plans and directions He has for you in 2013. May you grow in the grace and knowledge of our Lord and Savior Jesus Christ. To Him be the glory both now and forever. Amen. 2 Peter 3:18.

Blessings,
Mr. Gerry & Mrs. Gerry
(aka Justin & Erin)

Tuesday, December 4, 2012

Drugič...

Se pravijo, da so stvari vedno lažje, ko jih drugič počneš.

Vidimo, da je ta princip velja velikokrat.  Na primer, če hodiš na hribe -- prvič, ko probaš, ti je težko.  Skoraj dihaš, noge te bolijo, žejen si kot pes -- ampak naslednič, ko imaš več kondicije, ti gre lažje.  Ali če greš na izpit, in prvič padeš, ti se zdi lažje drugič, ko si več se učil in veš, kaj lahko pričakuješ.  Ali če se peljaš in ti je pot neznana -- GPS ti ne pomage in se skregaš z ženo, ki te "spodbuda," da se ustaviš avto in vprašaš nekoga, kam moraš zavijati.  Naslednjič najdeš kraj čim lažje, kjer si že bil tam.

Drugič je bolj kot ne lažje.

Ta princip ima tudi duhovno aplikacijo.  Ali si kdaj doživel, da so preizkuse, izzive, ali skušnjave skoraj nemogočno prvič, ko jih srečaš na poti?  Si brezupen, izčrpen, zmeden, in razočaren.  Ne vidiš kdaj, kako, ali sploh ČE bo Bog ti pomagal, in dvomiš, če boš sploh preživel.  Ampak Bog je zvest in moder.  Te pelje On skozi labarint težav, in prideš na drugo stran močnejši, bolj moder, in bolj izkušen, kot si bil prej. 

Vmes dihaš enkrat ali dvakrat, pa po kratkem ponovno pridejo težke situacije.  Ampak drugič je malo lažje, ker si bolj sposoben vztrajati ZARADI moč, modrost, in izkušnje, ki si pridobil prvič v podobnih situacijah.

Prerok Jeremija je bil zmeden, ker je bila situacija v Izraelu nemogočna.  Čeprav je bil uporabljen v Božjih rokah, je začel vprašati sam sebe in Boga, če so bile preikuse preveliko in preveč.  Bog je odgovoril:

"Če te je upehala že tekma s pešci,
kako boš tekmoval s konji?!
Če se le v mirni deželi čutiš varnega,
kaj boš počel v goščavi Jordana?"
-Jeremija 12.5

Prvi trimester šole/službe je bil velik preizkus.  Težek.  Prevelik.  Velikokrat sem hotel se obupati, se predati, se vrniti...ali mogoče ker spati, ker sem bil tako zaspan na vseh ravnah.  Ampak sva vedela, da morava samo vztrajati malo, ker bo trimester kmalo mimo.  

Prvi trimester se je končalo sred Novembra, in drugi se je začelo.  Ne vem če je lažje, ali če sem močnejši zaradi "trening" ki sem imel v prvem trimestru.  Ampak, vem, da je čim boljše za obadva.  Še delava veliko, dijake so še vedno čudne in težavne, in celotna življenska situacija je komplicirana in zaposlena.  Ampak drugič je lažje, in to zaradi težavna prva runda.  

Veliko ljudi se predajo v prvi rundi, in ne razumejo, da Bog dovoli, da je druga runda tako težka, ker te priprave On za drugo.  Poznam par v kaliforniji, ke se ločita ta teden.  Škoda, ker na bi onadva imela prva obletnica poroke ta vikend.  Sta se predala v prvi rundi, preden sta doživela moč in zmago, ker bi imela v drugi rundi zaradi težave prve runde.

Še vedno sva pri babici.  Zadnjič, ko sem napisal, sem omenil, da mogoče bi kmalu morala se preselila.  Ampak, ko se je vrnila babica domov iz doma upokojncev, sva se odločila s celotno Erinovo družino, da bova midva tukaj z njo.  Od takrat, eden od dveh žensk pride vsako jutro k nam zgodaj, da lahko midva z Erin greva v šolo.  Delava cel dan, in se vrniva ob 18h.  Erin pa jaz sva z babico zvečer, in eden ali drug s zbudi vsak par ur, ko mora iti babica na stranišče.  Midva sva vsak teden najmanj 5-krat čez noč pri babici.  Potem pride mama od Erin ali eden od dva strica za eno noč ali dve, da lahko greva nekam.

Prejšnji teden so zdravniki odkrili, da je raka, ki ima babica, še vedno tam.  Nekje se je zmanjšalo, drugod je vedno večje.  Zato so se odločili za močnejši kemoterapejo.  Sedaj ima takšno, ki bo ona bolj bolana in bo izgubila po vsej verjetnosti lasje.  Tudi ima vedno več težav spominjam.  Včasih govori in se obnaša kot noro žensko.  Se govori ful čudno.  Pa potem je naslednji dan bolj kot ne "normalna."

Čeprav je služba še vedno težko, je čim lažje ta trimester.  Erin pa jaz imava obadva veliko od istih dijakov.  Nekateri so čudni, butasti, neposlušni in leni, ampak jih imamo radi.

Preštejemo dneve do božiča.  Potem bova imela dva tedna frei.  Nimava veliko načrtov, ker bova morala biti pri babici veliko.  Sva obiskala očeta od Erin prejšnji teden, ker je praznoval rojstni dan (60 let).  Vreme je še vedno čudno v Oklahomi.  Smo imeli 25 stopinj prejšnji vikend ... čez par dni bo -0 C. 

Ob nedelja mi je še vedno čudno, da me ni treba pridigati v cerkvi.  Hodim bolj redno na malo možko srečanje in molitve na Calvary Chapel OKC ob sobotah zjutraj.  Mi je vedno spodbudno.  Ob nedeljah hodiva v cerkev, tam ker sva, in veva, da dokler ne Gospod naj usmeri, kjer bova bolj stalno v Oklahomi, da bo težko najti naša "domača cerkev," kjer bova večkrat tedensko.  Pravo romanje.  Dijake v šoli še vedno pridejo v mojo učilnico zjutraj moliti pred šolo.  In pes Kasey še vedno naju čaka in se veseli, ko se vrniva doma.

Naj Gospod vas blagoslovi v tem posebnem božičnem sezonu.  Naj te ukrepi in osveži z novim upanjem, vizijo, močjo, in namenom.  "Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo."  Iz 40.29-31

 


Saturday, October 13, 2012

Počitek

Imamo frazo v angleščini, ki pravi "Thank God it is Friday."  Ne vem, če je fraza ista v slovenščini, ampak mislim, da končno razumem kaj pomeni to frazo v resnici.  Včeraj je bil petek.  Ful sem bil hvaležen.  Danes je sobota.  Zdaj, ko pišem, Erin spi.  Je spala do 10.30.  Sva se zaslužila.  Spet naš ritem ta teden je bil naporno.  Zbuldilka ob 4.30 (ob 4.00 ob torkih).  V avto ob 5.00.  V službo ob 6.00.  Dijaki domov ob 15.00.  Midva spet v avtu ob 17.00 ali najkasneje ob 19.00 (odvisen, kaj morava delati).  Babica v domu upokojncev, preden prideva domov.  Hrani psa.  Kuhanje, likanje, popravimo naloge od dijakov, itd.  Med 22.30 in 23.30, glava na pošter.

Hvala Bogu, da je bil včeraj petek.  Danes je sobota.  Sva jedla zajtrk, in spet spit.  Ura je 14.40.  Meni je jasno, da je rabila počitek.  Bog je ustvaril sobota za človeka, ni človek za soboto.  Naš Bog je res dobro, ker tudi ve, da rabimo velikokrat počitek.

Slikala sva se potem, ko sva bila pri frizerki.  Tudi v soboto.
Sobota zdaj pomeni nekaj novega za mene, odkar sva prišla v ameriko.  V Sloveniji, sobota in vikende na splošno so bili drugačni.  Večine dogodke v cerkvi so se zgodili ob vikendu.  Sobota je pomenila "akcija" -- dom upokojncev zjutraj, Kids Club popoldan, mladinska skupina zvečer.  V nedeljo zjutraj zgodaj v cerkvi, cel dopoldon, opoldan, in včasih popoldan s pridigam, z ljudmi, in pospravljanje.  In za naju je bil ponedeljek "sobota."  Ampak zanimivo je, da čeprav sva bila zaposlena vsak vikend, si vedno manj izčrpan, ko delaš za Gospoda.  On je dober šef, prijazen gospodar, in kakor je Jezus rekel, ko pridimo k Njemu, najdemo počitek.

Danes zjutraj, ko sem se zbudil zelo "pozno" ob 8h, sem šel ven ob ribniku.  Tam se dobim tu pa tam z Gospodom.  Ribnik, ki ima babico, je čim manjši kot galilejsko jezero, ampak baje se počuti Jezus udoben, ko je blizu rib.  Ko sem sedel in bral, sem bil hvaležen za počitek.  Ni samo za danes, ker je sobota, ampak hvaležen sem bil za počitek v življenju nasplošno, ki nam daje.  Ker čeprav sva tako zaposlena tukaj z novimi obveznosti, vidim da nama daje počitek.  Ko sem bral danes ob ribniku, sem spet se spomnil na Mojzesa, ko je bil v puščavi.  On nikoli ne bi bilo pripravljen, da bi izpeljal ljudstvo iz Egipta brez tega, da je imel sezono za "počitek" v puščavi.  Mojšesovo življenje v puščavi --- z družino, ki je imel tam, z ovcami, ki je opazil, z spominami, ki je imel o bivšemu življenju v palaši v egiptu -- to življenje v puščavi je bilo potrebno, za to kar je imel Gospod potem.  In sem imel isti občutek, da sedaj je sezona, ki pripravi za naslednjo.  Ne vem, kaj to pomeni točno.  Ampak sem imel občutek, da naj izkoristimo trunutke, ki ima Gospod za nas.

Težko je velikokrat, da se počivamo.  Tudi danes.  Ko je Erin spala, iskal sem nekaj za "delati."  Zato, sem skuhal ameriške palačinke z borovnicami, preden se je zbudila Erin (prvič).  Damien Kyle mi je pomagal kuhati (čeprav je bil prisoten samo na mp3...zato ni pomgal posode pomivait potem, ko sem končal).  Govoril je o stari zavezi, in o postavi.  Takrat je bil vse sredotočen na trud človeka.  In ko je prišel Jezus, smo končno počivali po veri, ker je Jezus delal VSE.  Nimam več za delati.  Samo, da slavim Njega in živim, da mu prinesem slavo.  To je to.  To je počitek.  Z Jezusom je vsak dan sobota.

Sedaj gre nevihta mimo.  Grmi fest.  Vsakič, ko to se zgodi (in to je včasih veliko v Oklahomi) psica beži stran in se skriva.  Erin je šla ven jo povabiti noter.  Ampak nikoli ne čaka, da odpremo vrata in povabimo v hišo.  Se odloča za sebe, da bo sebe varovala, in gre nekam daleč.  Škoda, ker bi mogla pridet noter z nama, tam kjer bi bila topla, varna, in ni osamljena.

Jaz pa psica, Kasey, na polju.
Je boljši, če smo z Jezusom v nevihti. Tudi lahko imamo počitek z Jezusom sred nevihte. Se spomniš, ko je On spal v čolnu? Medtem, ko je On počival, so učenci kričali, ker mislili so, da bodo umrli. Niso imeli pojma, kam grejo in kaj bo prihodnost. Ampak Jezus je spal. Tudi sedaj lahko skrbiva. Danes živimo na kmetiji. Babica je v domu, ampak mogoče bo prišla domov kmalu. Problem je, da ko pride domov, bo rabila nekoga zraven 24 ur na dan. Midva nisva sposobna to ponuditi sedaj, in družina ne pričakuje to od naju. Ampak, to pomeni, da bo nekdo drug zaposlena za to, in ne bo nič več "prostora" za naju v hiši. Zato sva začela iskati hiše. Ne veva točno, kjer bova, in kdaj bova morala imeti novo bivanje, ampam imava miru. Jezus ve, in bo nas pripeljal tam, ker je poterebno. Tam, ker je potrebno za najin počitek, in tam, ker je potrebno, da mu prinesemo slavo.

Počasi, vidiva, da Bog odpri nama vrata, da naju uporablja na šoli.  To je najin molitev vsak dan, ko se peljava v šolo.  Večkrat pridejo dijaki v Erinovo učilnico med odmorov in kosilo, da se družijo tam.  Ko je imela rojstni dan, ena dijakinja je spekla dve torti za Erin (in za razred, seveda).  Vsakič ko grem v njeno učilnico, vidim, so nekateri napisali na tabli "I love Mrs. Gerry."  Ena mamica me je poklicala prejšnji teden glede na par stvari o letopisu, in mi je rekla, da njena hčerka ima Erin za angleščino, in da je Erin njena najljubša profesorca.   Erin se čudi o vsem tem, ker mora biti velikokrat stroga v razredu, se dere redno na njih, jih pošlje večkrat h ravnatelju, in veliko dijakov padajo ta semester v angleščini, ker ne delajo nalogov.  In tudi v vsem tem, imajo Erin radi.  Se čudiva.  To pomeni, da vidijo Jezusovo ljubezen, in da ljubezen, ki izražava, ni od naju, ampak od Boga.

Tudi ji da Bog priložnosti, da deli s puncami.  Prejšnji teden, je šla ena punca v razredu narazen z njenim fantom.  Je prišla Erin za pomoč in tolažbo.  Tudi enkrat je rekla ena, da si želi imeti odnos, kot midva imava.  Vsakič, ko slišiva te stvari, veva, da to je Bog.  Ker velikokrat sva pod tolikom stresom, da je čudež, da Jezusova ljubezen sije skozi naju.

Konec septembra je bil dogodek "See You at the Pole."  Enkrat na letu se dobijo vsi kristjani pred solo ob palici za zastavo, in molijo.  to se zgodi na skoraj vsaki šoli.  Mi smo tudi se dobili takrat z dijaki na naši šoli.  Od takrat naprej, se dobi malo skupino dijakov v moji učilnici pred šolo vsak dan, in molijo.  Mogoče samo za dve minuti, ampak molijo.  Sem ful vesel.  Ponovadi tudi stopim v krog in poslušam, ko molijo.  Ta skupina imajo navada, da držijo roke od drugih, ko molijo (they hold hands in a circle).  Prvič ko sem stopil v krog moliti, sem tudi dal roke, kot so oni.  Ena punca, ki je bila ob meni, ki ji učim novinarstvo, je stopila nazaj, in ni hotela ponuditi roke.  Je rekla drugimi, "Nočem držati roke z Mr. Gerry."  Vsi so smejali.  Rekel sem, "Ja, v tem trenutku, nisem Mr. Gerry.  Sem tvoj brat v Gospodu.  Vsi smo enaki pred njim."  Me je ponudila roka, in smo molili.

Štirikrat tedensko telovadim z trenerji.  Ob torkih, telovadim z glavnim ternerjem od ameriškega nogometa.  On je tudi kristjan, ampak samo telovdiva ponovadi.  Vsak po svoje.  Molim za njega in za njegovo družino.  Kot glavni trener, je ful zaposlen.  In sem skos molil za družino, ker vem, da mora biti zelo težko za njih, da je tako zaposlen.  Precej za ženo.  In en dan, ko se je končal, me je poslovil, kot ponovadi.  Ampak sem ga vprašal, "Hej, preden greš, lahko mi poveš, kako lahko molim za tebe."  Se je obrnil nazaj k meni, in ful se je odprl in delil z menoj.  Je rekel, da lahko molim za njeogovo družino, in precej za ženo, ker je zelo težko za njo, ker je on tako zaposlen, in ona ima veliko obeznosti sama z družino.  Mi je hvalil za molitve.


Nabiranje hrušk.
Naslednji teden so počitnice v četrtek in petek.  Upava, da bova mogla iti kam.  Ni potrebno, da bo daleč, samo, da lahko se spremenimo okolice za par dni.  Se ne spomniva, kdaj sva zadnjič šla na počitnice, ko ni bil povezan s konferenco, ali da sem bil povabljen pridigati.  Ampak samo za počitek.  Res bi fajn, če bova mogla iti.  Ampak, počitnice so kratke.  Bolj pomembno je, da najdemo počitek vsak dan z Jezusom.  Mogoče v avtu ob 5.00 zjutraj.  Ali ko molim med vaj v telovadnici.  Ali ko berem Sveto Pismo pet minut, ko prvič stopim v učilnico vsak dan.  Ali ko molim z ženo, preden greva spat (in eden ali drug je tako izčrpan, da spi preden rečiva "amen"). Ali ko sedim z Jezusom ob ribniku v soboto.




Tudi razmišljam o tem ... do se bomo končno počivali takrat, ko bo Gospod prišel po nas in ko bomo šli k Njemu.  Kako se bomo veselili takrat.  Ampak z obljubo Njegovega prihoda, tudi se lahko veselimo sedaj v pričakovanju. Vsak popoldan, ko prideva domov, psica Kasey se veseli.  Z veseljem teče k nama, ko sva še vedno v avtu in še nisva se ustavila.  Velikokrat razmišljam o sebi, in če tudi živim v pričakovanju Jezusova prihoda, kakor Kasey čaka vsak dan, da prideva domov.  Mogoče bo zelo kmalu, ko bomo tekli k Njemu in končno doživeli počitek,ki je On dosegel za nas na križu. 


Monday, September 17, 2012

O, kako hitro čas beži...

Preden sem šel iz Slovenije, sem rekel, da verjeten bom napisal kakšen Blog, in mogoče bo lažje, da sporočim več ljudi naenkrat, kot da bi probal napisati vsakemu.  Že več kot en teden razmišljam o tem, da morem nekaj napisati (joj, vidim, da bo še vedno težje napisati v slovenščini ... sori, Slovenci!).

Ko sem odletel iz Slovenije zelo zgodaj zjutraj 3.9.2012, sem bil izčrpan.  Celoten vikend je bil blagoslovljen.  Odkar sem pristanel na Gray, dokler nisem odletel, sem imel občutek, da je bil vsak trenutek načrtovan od Boga.  Ne bi mogel prositi Boga za boljše izhod iz Slovenije (razen, če bi mogla Erin biti z menoj).  Ko sem odletel iz Graza, sem bolj kot ne izdihnil.  Ne samo zaradi tega, da se je končalo dolgi vikend ... vikend, ki je bil okrašen s prijateljstvo, občestvo, delo, poroko, krstom, pogovori, in čim več.  Ampak tudi, ker sem imel občutek, da je bil pravi čas, da odhajam.

Ko sem šel višje nad oblaki, sončni vzhod me je pozdravil.  Čudoviti je bil.  In ko sem pogledal skozi okno, je bilo kot, da je Bog me spomnil, da nov dan prihaja za naju.  Sem se spomnil na vrstico iz Izaije, ki sem bral velikokrat to poletje:  "Behold, the former things have come to pass, and new things I declare; Before they spring forth I tell you of them.  Sing to the Lord a new song, and His praise from the ends of the earth..."  Iz 42.9,10

Sončni zahod iz letala.
 
Sezona je čista nova, in izgleda čisto drugačno.  Prej, sem živel 400m iz pisarne.  Zdaj, se voziva eno uro.  Prej, sem bil non-stop v cerkvi.  Zdaj, je težko sploh prideti ker je tako daleč.  Prej, sva živela v majhnem bloku s sosedami zelo blizu.  Zdaj, živiva na deželi in nobeden živi blizu.  Nova sezona.  Ampak, uživam.  Ker čeprav so vse okolišče drugačne, Bog je isto.  In je z nama.

Ko sem prišel nazaj, Erinova babica se je začela s kemoterapijo.  V redu je bila prva runda, in se ni zbolela.  Je šla v dom za nekaj časa, dokler ne bo dovolj zdrava in močna, da se vrne domov.  Jo obiščemo skoraj vsak dan, ko se peljemo domov iz službe.  Ona ni navajana biti v domu, in med ljudmi, ker je ženska svoje domovine in kmetije.

Erin in babica.

Sva še vedno zelo zaposlena s šolo.  Sva velikokrat prva dva, ki sta tam ob 6h, in zadnja, ki greva domov.  Veva, da bo kmalu lažje, ampak sedaj, morava veliko delati.  Dijaki so veliko se spreminili odkar sva bila v srednji šoli.  Včasih se čudiva, kako so brez ambicije in leni.  Npr., danes so bi morali prinesti s sabo k Erin esaje za angleščino.  So že vedeli več kot en teden.  In od 24 dijakov, samo 5 so prinesli nalogo.  Jaz imam eden, ki je 21. let star, in ima zadnji priložnost, da bo matural.  In ni naredil projekt, ki je 1/3 celotne ocene ta simester.  Ko sem ga vprašal, če še vedno naj pričakujem nekaj od njega, mi je rekel, "Ne skrbi za mene.  In ne pričakuje nič od mene.  Rabim samo točke za angleščino in matematike.  Tvoj predmet mi ne briga, in ne boš dobil dela od mene."  Ok.  V redu.

Par naših dijakov, ki navijajo na tekmovanju.  Ponovadi so malo bolj umirjeni v razredu (ampak ne veliko).
Niso vsi takšni, ampak razumem več Božje ljubezen.  Kolikokrat smo mi leni in brez ambičije.  Zadovoljni smo s tem, kar je najbolj enostavno ali najnižja kvaliteta.  In Bog ima čim več za nas, če bi mi samo pripravljeni, da iztegujemo proti tem, kar je pred nami.  O, koliko ima Bog za nas.  In kolikokrat pravimo, da to ne "potrebujemo" .... rabimo samo točke za "angleščino."  Samo, da pridemo v nebesa.  Samo, da ne grešimo preveč.  Samo, da ne bo pretežko.

Ampak, tudi uživamo dijake in našo šolo.  Moje iz novinarstva so že naredili svoje prve članke (če hočeš videti njihovo delo, pogledati na naš Online Časopis, The Longhorn Lasso.  Sva bila tudi na enem tekmovanju za nogomet (ameriški).  Sva morala slikati za Yearbook Class, ki učiva skupaj.  Športi so zelo pomembno na naši šoli (in v Oklahomi).  Sem tudi začel telovaditi parkrat tedensko z trenerji.  Dvakrat zjutraj z trenerjem od nogometa (ki je tudi kristjan), in dvakrat zjutraj z dvema trenerjama iz košarke (eden je Mormon...moli za njega).  Me se zdi, da je zelo počasi, da najdemo prijatelje in družbo tukaj, ampak to je verjetno tudi, ker delava veliko in (še) nimava časa za rekreacije in druženje.

Naša ekipa ... Jones Longhorns.
Sem končno uspel izpakirati kolo (Trek), ki sem poslal iz Slovenije.  Sem ga pripeljal tukaj na deželi, in je užival Oklahomske makadamske ceste.  Malo je pogrešal hribe in Celjsko kočo čez Svetino, ampak se je navadil na ravnih cest, ki imamo tukaj.

 Bog dela tudi veliko v mojem srcu.  Pogrešam Slovenijo.  Pogrešam vlogo kot pastor.  Ampak najdem, da je moja identiteta samo v Jezusu.  Moje življenje je Njegov.  Je bilo Njegov v prejšnjem sezonu.  Bo Njegov v tej sezoni.  In prejšnji teden, ko sem sedel na kopnu pri jezeru soboto zjutraj, sem se spomnil, da bom Njegov na veke vekov.  Naenkrat, mi je pojasnil, da sem bil odkupljen za Jezusovo Kraljestvo.  Da en dan, bo prišel nazaj, in bom stregel skupaj z njim.  Ne vem kako dolgo Bog ima za mene, da izstopim iz "služenja" v kontekstu cerkvah ... ampak me je spomnil, da bom siguren en dan imel "full-time ministry" vlogo še enkrat.  In zdaj, hoče od mene, da Ga najdem na kopnu, ali ko se vozim na avtocesti, ali ko učim novinarstvo dijakim, ki nimajo vizije za prihodnost, ali ko grem s svojo čudovito, lepo ženo obiskat babico v domu.  Takšne dneve je imel Jezus velikokrat v Galileju.  In bom imel tudi takšne dneve v Oklahomi.

"...but made Himself of no reputation, taking the form of a bondservant, and coming in the likeness of men."  Phil 2:7