Merry Christmas * Vesel Božič * Mele Kalikimaka

Merry Christmas from Oklahoma!

It's still a bit strange for me (Justin) to start off a Christmas letter (or any other letter for that matter) with “from Oklahoma.” Never would the thought have crossed my mind that the Lord would one day lead me/us back here. But as wise Solomon once wrote, in his heart a man plans his course, but the Lord determines his steps (Proverbs 16:9). And the Lord has indeed been determining our steps, especially as we look back on our last year.

As we drove home from work (yes, work) this evening, we laughed at the course our life has taken in one calendar year. Last year we were missionaries, soaking up our final rays of the Maui sun as our six month sabbatical from the European mission field drew to a close. Today we are public high school teachers in rural middle America, grading papers in our free time and dodging deer on the road as we drive home to help take care of Erin's grandmother.

We have learned this year that when God is ready to make a move, He makes a move. Within one year we have completed our teaching certificates in Oklahoma (not to mention avoided a tornado the day we were originally scheduled to take our 8 hour exam). We prepared a church we planted and pastored for our departure (they were so gracious and patient as we played “red light, green light” with the Lord and His timing). We got rid of most of our belongings in Europe and shipped the rest back home (the rural postal carrier in our area was a bit curious to receive our mountain bikes in boxes...she called me to pick them up since they would not fit in her mailman jeep). We said goodbye to Erin's grandfather at his bedside and graveside, and said hello to grandma as our new roommate (and a dog named Casey and longhorn cows who are our new neighbors on the 180 acres where we live in Macomb, population 34...oops...36). We were offered jobs at the same school (I am still amused at the fact that neither of us applied to teach there … until after the principal offered us jobs). We handed the church over to Slovenian disciples that we had the privilege of leading to Christ and discipling (it was actually much easier to let go that I anticipated it would be after 14 years). We began our crazy schedule of working non-stop as first year teachers (so glad we work together … if not we would never have seen each other the first semester). We passed lots of time in the car during our hour-long commute to work each way (ironic that in Europe we lived and worked in a ¼ mile radius … now we don't even have any neighbors living in that same radius).

Although the details and logistics of our life have changed dramatically in one year, our purpose has not. We know that God has brought us here to be lights to those who need Him and serve those who know Him. We have plenty of opportunities to shine as lights in the school where He has placed us. In the midst of grading papers, correcting grammar (Erin teaches Freshman English, I teach Journalism and Yearbook in addition to Personal Finance & Computer Science), calling parents, and maintaining order (and sanity) in the classroom, we see daily the huge needs our students (and colleagues) have in their personal lives and, even more importantly, spiritually. Though we have stepped out of full-time ministry for a time, our ministry is still indeed full-time. Please pray for us that He would fulfill our purpose where He has us in this season.

We hope you find time this Christmas to stop, rest and reflect on all the Lord has done in your year. And may you find joy in discovering His new plans and directions He has for you in 2013. May you grow in the grace and knowledge of our Lord and Savior Jesus Christ. To Him be the glory both now and forever. Amen. 2 Peter 3:18.

Blessings,

Mr. Gerry & Mrs. Gerry

(aka Justin & Erin)

Drugič...

Se pravijo, da so stvari vedno lažje, ko jih drugič počneš.

Vidimo, da je ta princip velja velikokrat.  Na primer, če hodiš na hribe -- prvič, ko probaš, ti je težko.  Skoraj dihaš, noge te bolijo, žejen si kot pes -- ampak naslednič, ko imaš več kondicije, ti gre lažje.  Ali če greš na izpit, in prvič padeš, ti se zdi lažje drugič, ko si več se učil in veš, kaj lahko pričakuješ.  Ali če se peljaš in ti je pot neznana -- GPS ti ne pomage in se skregaš z ženo, ki te "spodbuda," da se ustaviš avto in vprašaš nekoga, kam moraš zavijati.  Naslednjič najdeš kraj čim lažje, kjer si že bil tam.

Drugič je bolj kot ne lažje.

Ta princip ima tudi duhovno aplikacijo.  Ali si kdaj doživel, da so preizkuse, izzive, ali skušnjave skoraj nemogočno prvič, ko jih srečaš na poti?  Si brezupen, izčrpen, zmeden, in razočaren.  Ne vidiš kdaj, kako, ali sploh ČE bo Bog ti pomagal, in dvomiš, če boš sploh preživel.  Ampak Bog je zvest in moder.  Te pelje On skozi labarint težav, in prideš na drugo stran močnejši, bolj moder, in bolj izkušen, kot si bil prej. 

Vmes dihaš enkrat ali dvakrat, pa po kratkem ponovno pridejo težke situacije.  Ampak drugič je malo lažje, ker si bolj sposoben vztrajati ZARADI moč, modrost, in izkušnje, ki si pridobil prvič v podobnih situacijah.

Prerok Jeremija je bil zmeden, ker je bila situacija v Izraelu nemogočna.  Čeprav je bil uporabljen v Božjih rokah, je začel vprašati sam sebe in Boga, če so bile preikuse preveliko in preveč.  Bog je odgovoril:

"Če te je upehala že tekma s pešci,

kako boš tekmoval s konji?!

Če se le v mirni deželi čutiš varnega,

kaj boš počel v goščavi Jordana?"

-Jeremija 12.5

Prvi trimester šole/službe je bil velik preizkus.  Težek.  Prevelik.  Velikokrat sem hotel se obupati, se predati, se vrniti...ali mogoče ker spati, ker sem bil tako zaspan na vseh ravnah.  Ampak sva vedela, da morava samo vztrajati malo, ker bo trimester kmalo mimo.  

Prvi trimester se je končalo sred Novembra, in drugi se je začelo.  Ne vem če je lažje, ali če sem močnejši zaradi "trening" ki sem imel v prvem trimestru.  Ampak, vem, da je čim boljše za obadva.  Še delava veliko, dijake so še vedno čudne in težavne, in celotna življenska situacija je komplicirana in zaposlena.  Ampak drugič je lažje, in to zaradi težavna prva runda.  

Veliko ljudi se predajo v prvi rundi, in ne razumejo, da Bog dovoli, da je druga runda tako težka, ker te priprave On za drugo.  Poznam par v kaliforniji, ke se ločita ta teden.  Škoda, ker na bi onadva imela prva obletnica poroke ta vikend.  Sta se predala v prvi rundi, preden sta doživela moč in zmago, ker bi imela v drugi rundi zaradi težave prve runde.

Še vedno sva pri babici.  Zadnjič, ko sem napisal, sem omenil, da mogoče bi kmalu morala se preselila.  Ampak, ko se je vrnila babica domov iz doma upokojncev, sva se odločila s celotno Erinovo družino, da bova midva tukaj z njo.  Od takrat, eden od dveh žensk pride vsako jutro k nam zgodaj, da lahko midva z Erin greva v šolo.  Delava cel dan, in se vrniva ob 18h.  Erin pa jaz sva z babico zvečer, in eden ali drug s zbudi vsak par ur, ko mora iti babica na stranišče.  Midva sva vsak teden najmanj 5-krat čez noč pri babici.  Potem pride mama od Erin ali eden od dva strica za eno noč ali dve, da lahko greva nekam.

Prejšnji teden so zdravniki odkrili, da je raka, ki ima babica, še vedno tam.  Nekje se je zmanjšalo, drugod je vedno večje.  Zato so se odločili za močnejši kemoterapejo.  Sedaj ima takšno, ki bo ona bolj bolana in bo izgubila po vsej verjetnosti lasje.  Tudi ima vedno več težav spominjam.  Včasih govori in se obnaša kot noro žensko.  Se govori ful čudno.  Pa potem je naslednji dan bolj kot ne "normalna."

Čeprav je služba še vedno težko, je čim lažje ta trimester.  Erin pa jaz imava obadva veliko od istih dijakov.  Nekateri so čudni, butasti, neposlušni in leni, ampak jih imamo radi.

Preštejemo dneve do božiča.  Potem bova imela dva tedna frei.  Nimava veliko načrtov, ker bova morala biti pri babici veliko.  Sva obiskala očeta od Erin prejšnji teden, ker je praznoval rojstni dan (60 let).  Vreme je še vedno čudno v Oklahomi.  Smo imeli 25 stopinj prejšnji vikend ... čez par dni bo -0 C. 

Ob nedelja mi je še vedno čudno, da me ni treba pridigati v cerkvi.  Hodim bolj redno na malo možko srečanje in molitve na Calvary Chapel OKC ob sobotah zjutraj.  Mi je vedno spodbudno.  Ob nedeljah hodiva v cerkev, tam ker sva, in veva, da dokler ne Gospod naj usmeri, kjer bova bolj stalno v Oklahomi, da bo težko najti naša "domača cerkev," kjer bova večkrat tedensko.  Pravo romanje.  Dijake v šoli še vedno pridejo v mojo učilnico zjutraj moliti pred šolo.  In pes Kasey še vedno naju čaka in se veseli, ko se vrniva doma.

Naj Gospod vas blagoslovi v tem posebnem božičnem sezonu.  Naj te ukrepi in osveži z novim upanjem, vizijo, močjo, in namenom.  "Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo."  Iz 40.29-31