Skrbno izrabljajte čas...

Kam je šel leto?

Tu pa tam izgubim stvare ... ključe, mobi, račune ... male stvare, ki jih najdem kasneje, ko sem priden in jo iščem.  Ampak, ko izgubim čas, ga ne najdem.  Ta teden so me prosili dijaki koliko časa sva že poročena.  Hitro sem moral računati v glavi ... pa nisem mogel se spomniti.  Štiri leta?  Pet let?  Več?  Joj, kako mi je bilo sram, da nisem mogel se spomniti v katerem letu sva se poročila.  Dijaki sem odgovoril: »Štiri leta.«

Najin dom ... jesen, in po prvem snegu.

Ko sva šla domov, mi je povedala žena, da je pravi odgovor »Pet let.«  Ups.

December je.  Osemnajst dni do božiča (nisem štel, ampak so obesili znak v trgovini Walmartu, da bi spomnili strankami koliko časa še imajo kupovati).  Konec leta prihaja.  Okrasili sva hišo.  Snežilo je prvič letos, in toliko (za Oklahomo), da so odpovedali šolo v petek, in smo imeli frei (jupi!).  Ampak konec koncev, še eno leto je skoraj mimo.  Kam je pobegnil?

Pavel je nasvetoval verniki v Efezu: »Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak modri.  Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« (Efez. 5.15,16).  Lahko doživljamo dneve, ki so nam Gospod dal, samo enkrat.  Ko je dan mimo, je mimo.  Ne dobiš ponovno.

Novi dijaki ta trimester so imeli prvi izpit prejšnji teden.  Sem jih pripravil, opozoril, in spomnil.  Sem jim povedal, da naj se učijo, ker ne bo izpit lahek.  Dan izpita je prišel, in so pisali.  Nekateri so naredili dobro.  Veliko niso.  Ko sem jih prosili potem, če so sploh izkoristili čas, in se učili, veliko so rekli, da niso.  Dobro, še bodo imeli par izpitov, ampak prvi je že mimo, in ne smejo ponavljati.

Gre isto v življenju.  Čas se ne ponavlja.  Dobro, velikokrat je Gospod milostljiv, in nam da drugi priložnost, če rabimo.  Ampak to je nov priložnost ... prvi priložnost je že mimo za vedno.

Ampak vem, da je šel hitro mimo in da je bilo polno leto.

Dijake pri hiši skupini.  Nore so na copate.

Hvaležna sva za priložnost, ki imava tukaj, da sva Gospodovi priči.  Obadva vodiva svetopisemske skupine pred šolo z dijakimi enkrat tedensko.  Imam skupino fantov (7 jih je), ki gre skozi knjigo Jakob ob četrtkih ob 7.15.  Ful je fajn.  Erin vodi skupino 7 punc ob petkih skozi Galačanom.  Obadva sva presenečena, koliko NE znajo o Svetem Pismu, čeprav so večine vzgojene v krščasnkih družin.  To pomeni, da imava dobro priložnost učiti te mlade KAKO naj se učijo Sveto Pismo.  Še naprej imava hišno skupino dijakov enkrat mesečno pri naju.  Zadnjič, ena je opazila, da nosim slovenske copate, in me je prosila, kaj sploh nosim (ne nosijo hišne copate tukaj).  Sem razložil, kako jih nosimo v Sloveniji, in Erin je šla v omaro in dobila nekaj copate, da lahko dijake jih probajo.  So bili tako navdušeni!  So jih nosili, tekli so skozi hišo, da bi drsali z njimi na tleh, ki so iz lesa.  Hoteli so se slikali z njimi, in so dali gor takoj na Instagram in Twitter, da bi sosolce videli, kako so »kul« da nosijo copate.

Družina Gerry skupaj v Oklahomi.

Tudi uživljama hišno skupino, ki sva začela s parom.  Se dobimo enkrat tedensko (sedaj med tednom, mogoče ob nedeljah zvečer po novem letu).  Čeprav nimamo veliko skupnega z njimi, ful se razumemo, in se veselimo o načrtov, ki ima Gospod za skupino in za naše okolišče.  Sedaj gremo skozi knjigo Filipljanom, in uživamo čas, ki imamo skupaj v Božji besedi, za molitev, in za  razvijanje odnose med sabo.

Skupaj z bratom in s sestro na obisku.

Celotna družina moja nama je obiskala z praznik Dan zahvale.  Malo je bilo stresno, ampak smo hvaležni, da so prvič nama obiskali v Oklahomi.  Nečak in nečakinji so lušnje, in neverjetno je kako so rastlili odkar sva jih zadnjič videla.

Šola je še vedno dobro, čeprav je težko.  Dobil sem štipendijo, da bi šel v Washington, D.C. v novembru, da bi šel na narodno konferenco za profesorje financov.  Hotel je bil v sredini Washingtonu, in sem bil 5 minut hoje stran od Bele hiše.  Naučil sem veliko in spoznal zanimive ljudje.  Konec novembra sem tudi zmagal drugo tekmovanje za profesorje financov.   

Na konferenci v Washingtonu, D.C.

Imenovan sem bil Financial Teacher of the Year za Oklahoma.  Nagrad je bil $1000 za me in $1000 tudi za šolo.  Bog je dober skrbnik, ker isti teden sva dobila nekaj računov, ki jih moramo plačati, in denar je zelo dobrodošel.  Mesec november sem tudi šel na izpit za licenso za šolo, da bom mogel učiti kot profesor govora, debatov, in drama.  Pripravil sem za izpit par mesecev in šel sem konec novembra na izpit, ki je trajalo 4. ure.  Izvedel bom rezultate izpitov drug teden.  Upam, da sem naredil, ker če ne, morem iti še enkrat februar.  Mesec marca, začnem z predmetom govora.

Hiša okrašena za božič.

Največkrat pogrešam Slovenijo pozimi.  Ne vem zakaj.  Ko pogledam zunaj in je mrzlo in bel, hočem iti na celjsko kočo, ali smučati, ali iti naokrog v mesto na toplo kavo ali kuhano vino.  Ta teden v cerkvi smo peli Sveta noč, in sem pogrešil Dom ob Savinji.  In ko razmišljam o tem, da je še eno leto mimo odkar sva šla iz Slovenije, ne verjamem kako gre čas hitro.  Leto 2013 je bilo ker polno.  Pričakujeva praznike, ki bova mogla se počivati in se pripraviti za leto 2014.  Moj molitev je, da bom živel moder, in da bom izkoristil vsak trenutek, ki me da Gospod.